Pozdravljena,
slišala sem, da ti gre dobro reševanje problemov, še posebej pri najstnikih. Bom kar prešla na bistvo ... Razmišljala sem od vaše zadnje objave o depresiji in se mi zdi, da sem se srečala z njo. Gre za to, da sem vedno bolj razdražljiva, žalostna in obsedena. Odkar je korona, se mi nič več ne da, ponoči sem rada na telefonu, zjutraj pa bi spala do 11-ih. Večkrat se zjokam, dokler ne zaspim, včasih vidim kaj, včasih pomislim na kaj in se kar zjokam. Včasih še sama ne vem, zakaj. Težko mi je povedati staršem, včasih mi ni jasno, kako naj to povem, in ali bodo jezni. Mislim, da sem postala obsedena s telefonom, gre za to, da je ena oseba, ki jo spremljam, v drugi državi in objavlja, ko je pri nas noč. Ne morem jo nehati gledati, čeprav se potem počutim revno, osamljeno in razmišljam, zakaj so ljudje tako nesramni, da govorijo samo grdo. Hvala, če mi boš odgovorila in pomagala.
Čavči, Težavka!
Da sem uspešna? Ne vem, nihče ni delal nobene statistike. Ampak to, da sem, denimo, lani uspešno pomagala 11 odstotkom najstnikov več pri reševanju njihovih težav kot leto prej, pa samo 2 odstotkom več kot pred dvema letoma, pa je res čisto zadnje, kar me zanima. Tu sem, da razmišljam skupaj z vami, morda odprem kakšno novo okno v iskanju izhoda, da prisluhnem in k temu dodam kakšno mojo življenjsko izkušnjo ali pa premislek mojih prijateljev. Sploh pa se iz vaših pisem in razmišljanj še sama ogromno naučim, saj mi pomagate razumeti današnjo najstniško generacijo.
Zato sem vesela tudi tistih vaših pisem, ki mi jih pošljete že kot odrasli, samo toliko, da mi sporočite, kje ste, kako ste, kaj se dogaja. Ne bom pozabila Manje, ki se mi je tu in tam oglasila tudi potem, ko je bila na faksu, prvič pa sva se »povohali«, kot bi dejal Šnofi, ko mi je pisala pisemce z zelo podobno težavo, s kakršno se ti ukvarjaš danes. In danes so v teh časih občutki stiske, izgubljenosti, brezizhodnosti, žalosti … skratka depresije tako pogosti, še posebej pri najstnikih, da so celo znanstveniki staknili glave in začeli resno opozarjati učitelje, politike, starše in vse tiste, ki imajo opravka z mladimi, da se morajo takoj lotiti tega problema.
Naši mladi so v hudi stiski. Po nekaterih podatkih so se v času korone klici mladostnikov na številne organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo mladim, potrojili. Torej, Težavka moja, sotrpinov ne manjka. Pa saj ni treba biti vrhunski znanstvenik, da bi ugotovil, da imajo tisti redki najstniki, ki smo jih lahko srečevali med zaprtjem šol, trgovin, parkov, med prepovedjo zbiranja in gibanja, tako neskončno žalostne obraze in motne poglede. Ljudje smo družabna bitja, malo je tistih, ki hočejo biti samoten otok, nujno potrebujemo neposreden fizični stik, dotik, objem, pogled iz oči v oči, ne pa preko zaslonov, s pomočjo Zoomov in množice družabnih omrežij.
Pravzaprav se uresničuje tisto, kar sem nekako večkrat napovedala, ko sem vas gledala, kako v družbi, namesto da bi se posvetili drug drugemu, raje gledate v pametne telefone – prišel bo čas, ko boste ugotovili, da ste zamudili številne priložnosti, da bi se tesno objeli. Nisem si pa mislila, še manj pa sem si želela, da bi se to pokazalo resnično na tako grob in nečloveški način, kot je ta presneta korona.
Ampak stiska, o kateri pišeš, je vseprisotna. Tudi med starejšimi. Tudi sama se zadnje mesece počutim, kot bi nosila težak kamen nekje med srcem in želodcem. Nimam niti prave volje niti prave ideje, kaj početi sama s seboj. Ogromno mi pomenijo in me pri zdravem duhu in pameti držijo vaša pisma, občasna, a preredka srečanja s prijatelji in napovedi, da gremo vendarle počasi, zelo počasi proti koncu te krize. Predvidevam, da je zdaj, ko ste spet v šoli, nekoliko lažje, vem pa, da bo še nekaj časa trajalo, da se vrnemo v normalo.
Zdaj je pravi trenutek, da dvigneš glavo in se ozreš okrog sebe. Pomlad je tu, narava se prebuja, oživlja, v življenju pa je vendarle toliko lepih stvari in toliko čudovitih ljudi, ki potrebujejo tvojo družbo, da bi bilo res škoda zapraviti ure in dneve za brskanje po družbenih omrežjih in tam spremljati neke tujce, ki imajo prav tako svoje frustracije, težave in ne najdejo pravega okna, da bi skozenj pokukali v lep, sončen, topel dan s prekrasnim modrim nebom.
No, zdaj pa še k najpomembnejšemu. Začni se, pa ne samo ti, velja za vse, pogovarjati o svojih težavah. Seveda, najprej s starši. Saj ne rečem, da bodo vedno in takoj razumeli vaše stiske. A če jim svoje probleme predstavite v obliki želje po pogovoru, po skupnem razmisleku, ne pa kot zahtevo, naj vam takoj pomagajo, ker tega pač ne morejo, jih bo večina sprejela ta izziv. Ne pozabite, starši imajo radi, da se jih vpraša, posluša, upošteva … Mi je jasno, da vsak njihov razmislek ne bo zlata vreden, a vseeno jim dobrohotno prisluhnite, morda pa tudi upoštevate. Kakšen njihov pogled vam ne bo všeč, a vseeno ga razumite kot poskus, da bi vam pomagali.
Skupno iskanje odgovorov na številna vprašanja utrdi družinske vezi, to pa je v teh časih zelo pomembno. Prosi starša, da si vzameta malo časa za klepet o vsem, kar se nam in vam dogaja, prisluhni jima, če imata kakšen nasvet, ti jima povej zgodbe, ki jih zaslediš na spletu, povej jima, s kakšnimi težavami in stiskami se srečujejo tvoji vrstniki. Če kdaj, je zdaj pravi čas, da malo bolj strnemo vrste, pokažemo več razumevanja, utrdimo v »normalnih časih«, ko nam ni bilo nič hudega, razrahljane vezi. Da bomo spet šli vsak po svoji poti, drug mimo drugega, bo še dovolj časa.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Tokio
Janezek si želi z vlakom v Tokio. Živi v Spodnjem Dupleku, zato gre tam na postajo in na blagajni vpraša: „Ali imate karto za vlak za v Tokio?” Odgovorijo mu, da je nimajo in da naj gre vprašat v Ljubljano. Janezek gre na postajo v Ljubljano, vpraša če imajo karto za vlak v Tokio in ga zavrnejo, ter mu rečejo naj gre v Maribor. Janezku v Mariboru rečejo, da je nimajo in da naj gre na Dunaj. Na Dunaju Janezek končno dobi karto in se odpelje v Tokio. Tam je en teden nato pa želi iti domov. Gre na postajo in reče: „Rad bi karto za vlak za v Duplek.” Na blagajni pa mu Japonec odgovori: „Spodnji ali Zgornji?”
Obstajata dva kraja: Zgornji in Spodnji Duplek. In fora je da Japonci že vse vejo…