Teta Justi

Ojla, štirinajstletnica!

Ljuba duša! Tudi jaz ne vem, kdo so tvoji pravi in resnični prijatelji. Pozorno sem nekajkrat prebrala tvoje dolgo in podrobno pismo. Da mi ne bi kaj ušlo, da ne bi zaradi površnosti, saj veš, leta pustijo tudi kakšno prasko na možganih, kaj spregledala in napačno sklepala. Vem pa nekaj drugega. Med vsemi, ki jih neposredno in posredno omenjaš, jaz pravih, resničnih prijateljev, ki si zaslužijo tvojo naklonjenost, tvoj čas in tvoja čustva – ne vidim. Vidim en kup zavistnežev, slabo vzgojenih in zahrbtnih osebkov, ki jim zaradi mladosti morda lahko kakšno zadevo odpustimo, a da bi jih uvrščali v dragoceno zbirko prijateljev, pa ne pride v poštev. Ne vem, mogoče se bodo skozi čas in življenjske izkušnje izbrusili v malo lepši diamant, toda takšni, kot so zdaj, neiskreni in zlagani, so lahko zgolj tvoji začasni sopotniki ali slab izhod v sili, da ne boš čisto sama, a kaj več od tega si jaz za nekaj časa ne bi obetala.

Nikoli ne bom pozabila Gezove zgodbe o tem, kako mu je bilo, ko je iz vasi  prišel v srednjo šolo v mesto in so ga »vsi imeli radi«, ker je dobival pakete od doma, v katerih ni manjkalo prekmurskih dobrot, in so si vsi prste oblizovali, sicer pa je bil pogosto tarča posmeha in zafrkavanja, češ, vaški pobič z rahlo prekratkimi hlačami, ki niti enih kavbojk ni imel, ampak zgolj bratove birmanske predelane hlače, in ki se je raje piflal kot pohajkoval po Ljubljani. Geza si je bolj kot dobro kosilo želel pravega prijatelja, a med tistimi, ki so ga obdajali in bili občasno z njim prijazni, takšnega ni bilo. Pa si je rekel Geza: »Bolje leto dni sam na tem svetu kot eno samo uro s temi lažnimi prijatelji, ki pojma nimajo, kaj je resnično prijateljstvo.«

In, če verjameš ali ne, Geza, trmast, kot je, je meščanski razvajeni mulariji dejal, jaz grem po svoje, in je z njimi imel skoraj leto samo toliko opravka, kot je to bilo nujno in neizogibno. Prizna, ni mu bilo lahko. Tako si je želel, da bi lahko komu zaupal, da bi s kom delil dobro in slabo, da bi tudi sam bil komu v oporo, da bi šel k njemu domov in bi ga povabil k sebi v kmečko hišo v Prekmurju, da je včasih ponoči dolgo strmel v strop sobice dijaškega doma, na katerem so odsevale reklame z ulic, in v prsih ga je kar preklemansko žgalo. A ni se vdal in ni odnehal. No, od tod naprej gre lepši del zgodbe, da te ne zamorim, ljuba prijateljica, že na polovici svojega odgovora.

Geza je po kar dolgem »samskem« življenju v bližnjem parku srečal nekega gimnazijca, ki se je na klopci prav tako učil kot on, in sta se zapletla v klepet. Ta gimnazijec je postal njegov najboljši prijatelj, saj ga niso motili Gezov kmečki izvor, prekratke hlače in da nima nobenih kavbojk, ampak je bil navdušen nad Gezovo toplino, razgledanostjo, odkritosrčnostjo, pripravljenostjo, da pomaga vedno in povsod. Čeprav je novi prijatelj šel študirat, Geza pa je po končani šoli pograbil poštarsko torbo, sta ostala neločljiva prijatelja, Geza pa je preko njega pozneje spoznal še eno prijateljico. Zdaj pa uganka. Kdo sta Gezova prijatelja? Ja, sosed Milivoj in jaz! Tako, zdaj ko sva s pozitivno zgodbo naredila ovinek skozi zgodovino, se lahko vrneva k tebi.

Čas je, da si prenehaš delati utvare, da se bodo prijatelji, ki to niso, spremenili čez noč. Kar nekaj vode bo šlo pod savskim mostom, preden bodo tudi sami dojeli, kaj v resnici je pravo prijateljstvo. Zato bi bilo najbolje, da jih postaviš na ustrezno oddaljenost, da se z njimi ukvarjaš le, kolikor je to nujno, pa še to hladno, neprizadeto. Korektno, a nič več od tega. Ne bo ravno prijetno obdobje, a verjemi mi, da boš nekoč nekje, morda celo v zelo kratkem času, srečala vrstnike, za katere boš lahko rekla – da, to so prijatelji!. Imaš svojo glasbo, imaš šolo. Imaš cilj, da malce shujšaš, pa ne zaradi teh lažnih prijateljev, ampak zaradi sebe, da dokažeš, da zmoreš, če hočeš. In jaz vem, da zmoreš. Brez teh in takšnih prijateljev tvoje življenje ne bo nič manj polno in bogato. Samo močnejša boš in bolj samozavestna. Glavo gor in gremo naprej! Spomni se Geze.