Teta Justi

Živijo, Kraljica laži!

Kako naj začnem? »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo največji lažnivec v deželi je tej!« Ali pa morda s protivprašanjem: ali je to, kar si napisala teti Justi, resnica ali pa si spet malo dodala, olepšala, si kaj izmislila …? Recimo tole: kako pa ti veš, da sem naj tetka v galaksiji, a? Hej, malo sem se pohecala. Saj me poznaš. Razpočila bi se, če ne bi poskušala v vsakem problemu najti tudi vsaj malo smešno ali zabavno ali lahkotno plat. S smehom lažje preživimo vse izzive, s katerimi nas življenje preizkuša pa tudi utrdi.

Si mi pa s svojim pismom dala manjšo domačo nalogo, da ugotovim, ali in kdaj sem se kdaj zlagala. Malo je trajalo, ker sem morala poseči kar nekaj desetletij nazaj, da bi prišla do resnice, torej, da se ne bi zlagala. Ja, bilo je nekaj otroških laži, s katerimi sem si hotela olajšati življenje, se izogniti kazni in visokim tonom staršev, ki sledijo kakšni neumnosti, kakršnih sicer v otroštvu ne manjka. A s tem sem zelo hitro in kmalu prenehala, ker sem ugotovila, da na daljši rok to ni kaj prida pomagalo. Resnica je kot voda, vedno najde luknjo in nekje pricurlja ven, po navadi na nepričakovanem mestu ob res neprimernem času. Denimo, ko je na obisku celo sorodstvo, da potem zardevamo trikrat bolj.

Malo sem pobarala tudi poštarja Gezo in soseda Milivoja in tudi onadva sta priznala, da nista svetnika in da imata tudi sama nekaj laži na duši. Ampak, je dejal Geza: »Nekaj je tudi takšnih, s katerimi sem hotel prihraniti slabo voljo staršem. Da sem, denimo, v srednji šoli zaslužil popravca, misleč, da mi ga bo uspelo opraviti, še preden izvesta zanj. Pa mi je uspelo. No ja, samo delno. Popravni izpit sem opravil takoj po koncu šolskega leta, pa štirinajst dni za tem v trgovini z mamo srečava razredničarko, ki reče: Gospa Lojzka, moram res pohvaliti vašega Gezo, saj se je odlično izkazal na popravnem izpitu! Kaj misliš, Justi, so me pohvalili doma? Malo jutri, mama me je tako kregala, da jo še danes slišim.«

Torej, če sem iskrena, ne poznam nikogar, ki se nikoli v življenju ni zlagal ali pa, če rečemo malce drugače, ni resnice prikrojil po svoje. Osnovna razloga za to sta dva. Prvi je, ker nekaj naredimo, česar ne bi smeli, ali pa ne naredimo nečesa, kar bi morali in to potem skrijemo, da bi se izognili jezi drugih, največkrat staršev, učiteljev, šefov, prijateljev, ali celo kazni. V tvojem primeru je to zgodba o laganju o opravljenih šolskih obveznostih. Kdo pa je rad kaznovan, lepo vas prosim?! Ampak, če sva odkriti, zaradi nenarejenih domačih nalog boš na slabšem samo ti, ker se ti bo to poznalo pri ocenah, pa prej ali slej bo mami prišlo na ušesa, da nimaš vedno vseh nalog.  Potem jih boš slišala kot Geza.

Drugi najpogostejši razlog, da skrivamo resnico, je, ker se  nečesa sramujemo – revščine, bolezni, slabih odnosov v družini, in ne bi radi, da bi drugi to vedeli. Tako je s tvojim neobstoječim Samsungom. Kratko malo, ne moreš priznati in se sprijazniti, da nimaš nečesa, kar skoraj vsi drugi imajo. Lažje se je zlagati kot priznati sošolcem, da o pametnem telefonu lahko samo sanjaš, kot tudi priznati, da ti starši ne dovolijo imeti telefona. Največkrat to prikrivanje resnice traja nekaj časa brez posledic, a ne pozabi, prej ali slej pride vse na plan, potem pa se razkritju neprijetne resnice pridruži še kazen zaradi laži. Pa ne gre zgolj za prepiranje in kazni, ampak tudi za prizadetost tistih, ki jih je laž prizadela, in nato še čas, ko ti drugi ne verjamejo, tudi ko govoriš resnico. To pa zna biti sila zoprno. Zato je čas, da prenehaš lagati.

Verjemi mi, večja carica boš, če jasno in odkrito, pogumno in odločno poveš po resnici in zato pogumno nosiš posledice. Carica boš v mojih očeh, carica med prijatelji. In ta glavna boš, če se boš odlepila od računalnika in stopila ven na plan, na sonce. Vem, za nami so hudi časi, ko smo bili kot z žeblji pribiti med štiri stene, a ne dovoli, da nas nekakšen virus povozi tudi duševno. Ni problem, da telo ne uboga in noče ven, možgani so tisti, ki so se polenili, in na njih pritisni, da premaknejo telo. Bodi jezna, besna, bodi odločna, bodi kot majhna petarda, dvigni se, skoči, visoko dvigni glavo, zakorakaj po travniku, zapodi se s kolesom … pokaži sebi, drugim in koroni, da si živa in da bo tako tudi ostalo.