Teta Justi

Živijo, Razjokana!

Vedno, ko preberem takšno pismo, ki kaže, da mnogi najstniki živijo in se učijo v res težkih razmerah, me stisne pri srcu in si najprej hitim skuhat veliko skodelico metinega čaja, da se malo pomirim. Pekli me namreč, da je še vedno veliko najstnikov, ki živijo v slabih razmerah, in da jim v resnici lahko pomagam samo s kakšnim nasvetom, čeprav bi, konkretno v tvojem primeru, pravzaprav lahko najbolj pomagala tako, da ti ustvarim, pričaram, od nekod pripeljem eno toplo sobico s pisalno mizo in lučko nad njo, v kateri bi se v miru učila.

Nič me ne potolažijo in ne pomirijo »pametne« ugotovitve nekaterih mojih znank, da smo včasih tudi mi, sede ob peči na kolenih pod petrolejko, ker je pogosto zmanjkalo elektrike, pisali domačo nalogo in se na pamet učili Prešernov Sonetni venec, dokler se nam niso oči zaradi slabe svetlobe in malce dima iz peči zasolzile.

Drage moje znanke, naj vas spomnim, da je to bilo pred 60 leti in od takrat smo, upam, naredili nekaj korakov naprej. Smo, seveda, moram priznati, ne bom se sprenevedala, toda ob vsem razvoju imamo na žalost še vedno družine, v katerih so majhen, zaseben prostor za učenje, trije obroki na dan, dobri zimski čevlji in dovolj denarja za položnice pravi luksuz. Razumem prostorsko stisko, ki ti greni življenje, a kljub temu bi se ob nekoliko večjem razumevanju staršev za tvoje potrebe našle tudi rešitve, ki bi ti omogočile bolj normalne razmere za učenje in s tem boljše ocene.

Prvič je tvoj bratec. Kako za vraga starši ne razumejo, da se ob otroškem hrupu ne da učiti. Drugič, kako ne razumejo, da nekdo, ki je ves čas za vse kriv, ne more uspešno delati za šolo. Povej jim, da boljšega uspeha ne bo, dokler ti ne zagotovijo normalnih razmer za učenje. To, da si se pripravljena učiti tudi v kopalnici, samo da boš imela mir, veliko pove o tvoji želji, da bi bila v šoli boljša. Toda če onadva tega ne razumeta, potem se bo treba obrniti po pomoč drugam. Mogoče staršema to ne bo pretirano všeč, a če hočeš rešiti sebe, se boš morala zateči tako k razredničarki kot šolski svetovalki. Jasno, odkrito, po pravici jima razloži, v kakšnih, skoraj nemogočih razmerah se moraš učiti in da tvoj uspeh, s katerim nisi niti sama zadovoljna, ne more biti boljši.

Prosi ju, naj se resno pogovorita s starši o tem, kako ti omogočiti vsaj približno spodobne razmere za učenje. Naj razmislijo, ali bi se nemara dalo nekako dogovoriti, da več naloge in učenja opraviš v katerem od šolskih prostorov, mogoče da se kakšen dan  uro ali dve učiš pri kateri od sošolk. Ne pozabi jima omeniti, da doma zelo pritiskajo nate, tudi ko za to nimajo razloga, in naj staršem poskušata nekako med vrsticami povedati, da se s pogovorom, dogovorom, sodelovanjem, ljubečim odnosom, doseže veliko več kot z zmerljivkami in pritiski. Upam, da bo zaleglo, a ne smeš obupati in rešitve iskati v joku v kopalnici. Postavi se zase. Če hočeš biti dobra v šoli in uspešna v življenju, se ne smeš sprijazniti s tem, kar imaš doma. In te ne sme biti sram prositi za pomoč na šoli.