Teta Justi

Čavči, LoveGirl!

Ah, ta presneti prvi korak. Meni se zdi, da je to eden najstarejših problemov sodobne civilizacije; mene je mučil, moje prednike je mučil, mojo vnukinjo Anjo je mučil, starodobne in sodobne filozofe in psihologe je mučil in jih še vedno muči. Ne vem, če sem o kateremkoli problemu medčloveških odnosov napisala toliko razmišljanj in nasvetov kot o tem vražjem »prvem koraku«, ki naj premosti »grozen« prepad, ki naj bi povezal dve osebi, ju združil, jima spremenil življenje, osrečil … pa ga je tako težko narediti. Poštar Geza je nekoč z nasmehom dejal, Justi, ne boš verjela, a kot najstnik bi si raje pustil izdreti dva zoba, kot pa nekemu dekliču povedal, da se mi dopade. Ma kaj dva, kar štiri, je smeje dodal.

Imam pa občutek, da smo nekoč in tudi danes vsi po malem delali isto napako in pri teh stvareh izbrali bližnjico, hkrati pa nismo bili pripravljeni sprejeti možnosti, da nekomu nismo všeč. »Bližnjico,« boste rekli. Ja, prav bližnjico sem imela v mislih. Vsi, no ja, skoraj vsi, se sprašujejo oziroma mene sprašujejo, »kako naj mu povem, da mi je všeč, ko pa se mi zdi, da me niti opazi ne«, ali pa »do mene se vede zgolj kot prijatelj in ne vem, ali kaj čuti«. Hočemo odgovor takoj, pa po možnosti ne več kot dveh stavkov.

Ampak v življenju in odnosih med ljudmi poti do sočloveka, še posebej pa poti do srca, vodijo po ovinkih in obvoznicah. Mogoče je, denimo v tem tvojem primeru, stopiti pred njega in reči: »Živijo, ti si meni všeč, upam, da si tudi ti ne zamišljaš življenja brez mene!« Bum, naravnost, pa kar bo, bo. Ampak to se redko izide. Mogoče v kakšnem filmu. Največkrat se tisti na drugi strani kar ustraši te iskrenosti in neposrednosti. Kaj pa, če bi vseeno šli malo naokrog? Z navadnim, dajem v razmislek,  vprašanjem: »Hej, kako si, kam pa te letos nese na počitnice?« Morda nekaj v smislu: »Danes pa sonce žge, v ustih imam Saharo, a se mi pridružiš na drinku?« Morda, ne vem, nekaj takšnega: »Kmalu imam rojstni dan, sanja se mi ne, kako naj ga pripravim, imaš morda idejo …?« Zakaj to ne bi bil prvi korak? Ni usoden, po njegovi reakciji ti ne bo treba zardevati, ni se ti treba vnaprej bati odgovora, dobila pa boš prvo informacijo, ali se rad pogovarja s teboj, ali mu je nerodno, kako razmišlja. Potem še mimogrede predlagaš, da ti, če mu kaj uporabnega glede kakšne dobre knjige med počitnicami kapne v glavo, sporoči na to in to telefonsko številko, sicer »sem tudi na fejsu«, omeniš mimogrede.

To so ti prvi koraki. Videti je preprosto. In tudi je preprosto. Čisto navaden klepet, ki pa lahko marsikaj pove. Meni pa se zdi, da nas bolj kot neiznajdljivost v pogovoru, nejasnost, kako pogovor začeti, skrbi negativni odgovor, zavrnitev. Bojimo se, da bomo dobili jasen namig, da nekomu nismo všeč, in se nam sesujejo sanje. Tega pa nihče ne mara. Težko sprejmemo preprosto resnico, da vsem nikoli ne bomo všeč. Že vnaprej se počutimo poraženci, osramočeni. In da tega ne bi doživeli, smo raje tiho, raje čakamo, da bo on ali ona naredil tisti prvi korak, pozabljamo pa, da se najbrž tudi on ali ona počasi, na majhnem ognju duši v istem zosu. 

»Življenje je,« pravi poštar Geza, medtem ko sklonjen nad šahovsko ploščo študira, kako premagati soseda Milivoja, »sestavljeno iz zmag in porazov, iz prijetnih in neprijetnih dogodkov, veselja in razočaranj, na koncu pa je izid največkrat – neodločen. Ampak, kdo bi to izmeril?« V jeseni, ko se šola znova začne, pa kar pogumno. Celo poletje imaš časa za izdelavo seznama nedolžnih vprašanj, s katerimi boš začela pogovor, da bi na koncu prišla do tistega odgovora, ki te najbolj zanima. Srečno!