Teta Justi

Živio, Themagicguy!

Dragi moj prijatelj, zakaj pa se ne bi, za spremembo, počutil večvrednega ali vsaj enakopravnega svojim sošolcem? Imaš vso pravico. Verjemi mi, da je tisti, ki je žrtev vrstniškega nasilja, s tujko mu pravimo tudi bullying, in ob tem ohrani mirne živce, ponos, dvignjeno glavo in se izogiba nasilju kot povračilnemu sredstvu za obrambo, vsekakor lahko ponosen nase. Ta je zmagovalec in se lahko povsem upravičeno počuti večvrednega. Ta hip se ti bo to morda zdela bolj slaba tolažba, češ, lahko je tebi Justi sede na sončku na svojem balkončku biti pametna kot kitajski modrec, jaz pa jih moram poslušati vsak dan in ne najdem načina, da bi jih ustavil. Res je, malce imaš prav tudi ti, ampak počakaj, da povem do konca.

Če količkaj redno prebiraš naš kotiček, potem si najbrž zasledil, da še zdaleč nisi edini, ki se ga lotevajo sošolci ali pa vrstniki iz iste ulice ali vasi. Žal je to še vedno prepogost pojav, za katerega so najmanj krivi otroci, najbolj pa njihovi starši in učitelji. Tudi žrtve takšnega nasilja nosijo svoj majhni del krivde s  tem, ker se na zmerljivke in neokusna zafrkavanja ne odzovejo takoj, so tiho in to tiščijo v sebi, dokler se ne zlomijo ali pa pobesnijo in naredijo kakšno traparijo. Saj sam vidiš, da te prime, da bi komu kakšno primazal okrog ušes, a si se do zdaj, k sreči, imel na vajetih in, tako to jaz vidim, pokazal več pameti in človečnosti od nasilnežev iz šolskih klopi. Tako naj tudi ostane.

Kar ne pomeni, da ne bomo ukrepali. Beg na drugo šolo ne bi bil rešitev. A misliš, da se tam ne bi našlo nekaj cepcev, ki bi smisel svojega življenja videli v  nadlegovanju, ustrahovanju, zafrkavanju novega sošolca? Takšne modele, kot reče Mihec iz sosednjega bloka, najdeš vsepovsod. Zato jim ne moreš uiti, ampak se jim moraš postaviti po robu. Pa ne s pestmi, to sva že razčistila. Najbrž tudi osebni pogovor in prepričevanje, da sta spoštovanje in ljubezen večji vrednoti od nasilja, da mora biti to bistvo v odnosih med ljudmi, gre takšnim z lahkoto skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Najbrž zato, ker je vmes prazen prostor, pa tudi zato, ker jih tega zlatega pravila nihče od staršev ni naučil. Zato je treba poiskati pomoč, okrepiti  vrste, ki se borijo proti nasilju.

Z mamo stopita do razredničarke in ravnatelja oziroma ravnateljice, povejta, kaj se dogaja, in zahtevajta, da se z nasilnimi sošolci zelo resno pogovorijo in ugotovijo, kaj za vraga je njihov problem, da te ne pustijo pri miru. Povej po resnici, nič ne skrivaj in nič ne zamolči. Tudi tisto, kar morda ni čisto tebi v prid. Vnaprej te opozarjam, da boš na šolskih hodnikih kaj hitro izvedel o sebi, da si »špeckahla«, ampak pozabi. Zahtevaš samo tisto, kar ti pripada – da si enakovreden vsem drugim sošolcem. Naj te pustijo pri miru, če te že ne želijo sprejeti medse. Nič več in nič manj. Če ti tega ne priznajo, jim omogoči, da sprejmejo posledice.

Naslednji korak je namreč, da na roditeljskem sestanku razredničarka najostreje zahteva od staršev, da brzdajo svoje nadobudneže, sicer bo… Torej, ne bom prehitevala in naštevala, kaj vse je mogoče narediti, vsekakor pa ima  šola načine, kako stopiti na prste nasilnežem, ki se lotevajo sošolcev z besedami ali pestmi. Nedovoljeno in kaznivo je oboje in pika.

Ampak, kaznovanje mi ne diši. Jaz sem za pogovor, izobraževanje, pojasnjevanje. Vem, da je to za učitelje daljša in bolj naporna  pot do umirjanja razmer in izboljšanja odnosov v razredu ali šoli, ampak nič nismo dosegli, če nasilnega učenca kaznujejo, on pa še vedno misli, da je tisto, kar počne sošolcu, dovoljeno, smešno, zabavno, skratka – nič takšnega. In če povrhu vsega to mislijo tudi njegovi starši. Pojdi po tej poti brez strahu. Želiš doseči samo tisto, ker je normalno, in to želiš doseči na pravi način in s pomočjo tistih, ki ti pri tem MORAJO pomagati, torej starši in šola.

In ne pozabi – ti si car in ne tisti, ki te zmerjajo.