Hujšanje

Če bi vsakič, ko sem pomislila, da moram shujšati, izgubila en sam gram, bi zdaj tehtala minus triindvajset ton. Ampak moje misli se seveda niso udejanjile in povem vam, da je to v resnici dobro. Zapovedana vitkost je včasih tak pritisk, da zlahka izgubiš razsodnost in se ti kar zdi, da bi moral biti še bolj suh, čeprav številke kažejo drugače. Ali še huje, se tega lotiš tako, da ni ne zdravo in ne (dolgoročno) učinkovito. Slika v ogledalu in meritev na tehtnici, ki bi morali biti usklajeni, se nam včasih pač zdita različni kot zobotrebec in krompir. Zato se mora glava odločiti, kateri bo verjela.  

Številke

Če pustimo čustva ob strani, kar je pri kilogramih res težko, je vse, kar zadeva težo in hujšanje, ena sama matematika. Zdravniki zelo dobro vedo, kdo je pretežek in kdo ni. To običajno izmerijo z indeksom telesne mase, ki ga izračunajo po formuli: telesna masa (kg)/telesna višina (m)². Za mladostnike so vrednosti drugačne kot za odrasle (tabelice, ki jih najdeš na spletu, večinoma veljajo za odrasle), kdaj rezultat pomeni nedohranjenost in kdaj čezmerno težo ali celo debelost, pa je odvisno od številnih dejavnikov – starosti, spola, tudi mišične mase (mišice so težje od maščobe).

Če te zanima, ali imaš primerno težo, o tem povprašaj svojega zdravnika, recimo na sistematskem pregledu. Verjetno bo pri oceni upošteval še obseg pasu in bokov, odstotek mišične oziroma maščobne mase in kožno gubo. Nekateri ljudje imajo zelo drobno konstitucijo, drugi pa se rodijo bolj čokati. (Lahko se pritožite pri starših, ampak to običajno podedujemo.)

Hujšanje

Tudi hujšanje je odvisno od številk. Formula pravi, da je treba porabiti več energije, kot je dobimo s hrano. To lahko naredimo na dva načina: več migamo ali manj pojemo (še najboljša pa je kombinacija obojega). Ker najstniki še rastete in se razvijate, se je zlasti zadnjega treba lotiti nadvse previdno, saj telo nujno potrebuje hranila, sicer lahko zbolimo. Lahko tudi izgubimo menstruacijo, imamo težave s kožo, izpadajo nam lasje, da brezvoljnosti in utrujenosti niti ne omenjamo.

Najlažje zmanjšamo vnos kalorij (to je merska enota, s katero merimo energijo) tako, da se izogibamo živilom z visoko energetsko vrednostjo, a malo hranili (to so na primer zelo sladke ali mastne jedi in sladke gazirane pijače). Priporočljivo pa je jesti veliko sadja in zelenjave, polnozrnatih in polnovrednih živil, ribe, pusto meso, manj mastno mleko in mlečne izdelke ipd.

Nobena skrajnost ni dobra

Za zdravje sta nevarni tako previsoka kot prenizka telesna teža. Če smo pretežki, bolj tvegamo, da bomo zboleli za sladkorno boleznijo, boleznimi srca in ožilja, zamaščenostjo jeter in podobnimi kroničnimi obolenji. Tudi družba do debelih ljudi na žalost ni prizanesljiva. Čeprav to, koliko kilogramov imamo, ne pove nič o tem, kakšni smo po značaju in koliko smo sposobni, se na čezmerno težo še vedno lepijo številni predsodki. Ob njih je težko ostati samozavesten in ponosen na to, kar si.

Toda tudi prenizka teža pomeni tveganje, saj telo potrebuje nekaj rezerve, če recimo zbolimo. Poleg tega je, kot smo že povedali, nujno, da dobimo dovolj hranil oziroma snovi, ki jih potrebujemo za rast in normalno delovanje (že osnovne telesne funkcije, kot sta dihanje in prebava, nam vzamejo veliko energije).

Primerjave

Mladostništvo je čas, ko se veliko primerjamo s sošolci, prijatelji in drugimi vrstniki, pa tudi z različnimi zvezdniki, ki jih spremljamo po medijih. Običajno se osredotočimo na tisto, s čimer pri sebi nismo zadovoljni – zdi se nam recimo, da imajo vsi vitkejše noge ali manjši maščobni obroč okoli trebuha (tudi če se strinjamo, da mogoče niso vsi bolj suhi, vedno najdemo najmanj enega, ki je, da se lahko trpinčimo).

Zoprno je, če nenadoma lahko razmišljamo samo o tem in svoje telo vidimo še bolj nepopolno, kot je v resnici, ali smo zaradi tega izrazito nesrečni. (Čeprav čisto nihče ni popoln in se lepotna merila spreminjajo. Tudi fotografije zvezdnikov zmeraj obdelajo tako, da so videti lepši in privlačnejši – nekaterih, verjemite, niti lastna mama ne bi prepoznala!)

Razvijejo se lahko motnje hranjenja (odrekanje hrani, bruhanje, prenajedanje, obsedenost z zdravo prehrano ipd.), ki pa jih je marsikdaj težko prepoznati, ker se tistemu, ki jih ima, včasih zelo dolgo ne zdijo problematične – zadovoljen je, ker hujša, in tega noče spremeniti. Ker imajo motnje hranjenja običajno globoke korenine in so lahko nevarne, se je treba po pomoč obrniti k strokovnjaku (zdravniku ali psihologu).

Zdravo življenje

Primerna teža je skoraj vedno povezana z zdravim načinom življenja. Povedano drugače: če živimo zdravo, bomo le redko presuhi ali predebeli. In kaj to pomeni?

Gibanje:

Telesno dejavni moramo biti najmanj eno uro na dan, in to tako, da se vsaj zadihamo, da se nam poveča srčni utrip in nam je malo toplo. Fino je, če vadbo stopnjujemo tudi tako, da se oznojimo in zasopemo (temu rečemo visokointenzivna vadba).

Večinoma izbirajmo aerobne dejavnosti (vsaj trikrat na teden morajo biti visokointenzivne). Mednje spadajo hitra hoja, kolesarjenje, tek, ples, smučanje, plavanje, košarka, nogomet ipd. Dodajmo tudi vaje za krepitev mišic (na primer sklece, dvigovanje uteži, plezanje ipd.).

Seveda je priporočljivo, da tudi preostalih budnih ur ne presedimo ali preležimo. Če lahko, ne uporabljajmo dvigala, ampak hodimo po stopnicah. Ne vozimo se z avtobusom, ampak kolesarimo ali pojdimo peš. Ne preživimo popoldneva na kavču, ampak se s prijatelji dobimo zunaj in klepetajmo med sprehodom. Celo med gledanjem televizije lahko delamo trebušnjake ali vadimo počepe! (In kar poskusite jesti čips med dvigovanjem trupa h kolenom.)

Prehrana:

Jesti je treba večkrat na dan, a po malem – recimo pet obrokov, med katerimi nikoli ne izpustimo izdatnega zajtrka, nadaljujemo pa z manjšo dopoldansko malico, kosilom, popoldanskim prigrizkom in večerjo.

Izogibajmo se hitro pripravljeni hrani (pomfriju, dunajcu, hamburgerju, pogreti industrijsko pripravljeni hrani ipd.), zelo mastnim in sladkim jedem (piškotom, bombonom, čokoladi, krofom, pudingom, smetani ipd.), zelo mastnim in slanim prigrizkom (čips, smokiji, mastni siri ipd.) in sladkim pijačam (sokovi, gazirane pijače, kot je kokakola, ipd.). Poleg tega, da si z njimi hitro naredimo energijski presežek, so narejeni tako, da ne potešijo lakote, ampak si jih želimo še in še in se je včasih težko ustaviti, ko se jih enkrat lotimo. Najbolje je uživati čim manj predelana, čim bolj naravna živila brez dodanega sladkorja in z manj maščobami.

Pijmo veliko vode. Ker jo telo potrebuje in ker bomo tako manj lačni. (Včasih mislimo, da smo lačni, a smo v resnici žejni.)

Počutje:

V zdravem telesu pa mora biti tudi zdrav duh, in to velja tudi pri hujšanju. Dokazano je, da stres vpliva na prehranjevanje: nekateri v stresu jedo več, drugi pa manj. Poleg tega takrat običajno raje posegamo po manj zdravih živilih, recimo jemo čokolado, če smo živčni zaradi testa. Stres lahko uspešno premagujemo z gibanjem, sprostitvenimi tehnikami, pogovorom s prijateljico ali odraslim, ki mu zaupamo, ipd.

Pomemben je tudi dober spanec, ki ga mora biti dovolj. Če premalo spimo, se nam spremeni presnova, poleg tega zaradi pomanjkanja energije običajno raje posegamo po energetsko bogati hrani. Spat hodimo zgodaj, najbolje do 21. ure. Mladostniki naj bi spali vsaj devet ur na noč.

Sicer pa je hujšanje oziroma vzdrževanje primerne telesne teže bistveno lažje, če smo optimistični in verjamemo, da nam bo uspelo! Oboje namreč zahteva veliko volje in vztrajnosti, a se bo trud poplačal.

In ja, potrudimo se tudi, da bi sprejeli in vzljubili svoje telo, kakršno je. Naj bo visoko ali nizko, okroglo ali koščeno, z boki willendorfske Venere ali s pasom, preščipnjenim kot osa – če bomo zanj skrbeli, kot je treba, bo delovalo, kot je treba, vse drugo pa je samo stvar okusa (in malenkost mode). Verjemite, niti dva človeka nimata enakega! Moda se pa itak menja.