Kako veš, da je vate

Vsakič, ko me urednica Jana pokliče in oznani, da bom odgovarjala na eno od vaših pisem, to pospremi s komentarji à la »luštna tema« in »to boš ti mimogrede«. In vsakič, ko potem preberem vprašanje enega od vas, se mi zazdi, kot da je pred mano zrasla Himalaja, jaz pa v kroksih.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Najstniške dileme so ljubke in preproste le na videz, ob blizu in iz prve roke pa so vse prej kot to. Ker odrasli za »od blizu« nimamo veliko energije in časa, raje postrežemo s kakšnim površnim in plehkim nasvetom ali pregovorom (v tem članku jih boste nekaj našli v mednaslovih) in gremo dalje, zadovoljni s svojim odgovornim vzgojnim pristopom.

Ljubezen velika na koncu jezika, na sredi srca pa prav malo velja

Ko kot odrasel bereš najstniške dileme o ljubezni, se tako spomniš na svojo mladost, preplavita te nostalgija in obžalovanje, da so že zdavnaj mimo ti »preprosti« časi brez vsake skrbi (bojda zato, ker ti ni bilo treba hoditi v službo in plačevati računov). Odrasli smo pogosto senilni, kaj naj rečem. A če bi se razkadile bleščice, ki zastirajo naše odraščanje, bi se hitro spomnili, da tisto obdobje še zdaleč ni bilo preprosto.

Najstnice in najstniki morajo med drugim v relativno kratkem času pogruntati, kako deluje novo telo, s katerim jih je obdarila narava, kako se upravlja in uporablja. In pri tem mislim na vse od začetne nerodnosti, ko prehitro zrasteš in se znana razmerja med udi in pohištvom porušijo, do pogosto nezaželenih pogledov in odzivov na spolne znake, ki v razvoju prehitevajo razum in čustva – tudi ti se seveda razraščajo v najrazličnejše še neznane smeri, kar zahteva ogromno energije. Potem je tu še kup novih odgovornosti, od zadolžitev doma do skrbi zase in za druge in za šolo, in zraven naj bi še izbirali srednjo šolo in faks in kariero in polagali temelje za lastno srečno prihodnost.

Ljubezen gradi gradove, ki jih usoda podre

Pričakovanja odraslih se v tem obdobju drastično povečajo, pomoč pa premo sorazmerno pada, ker »pri tvojih letih« bi morali vedeti kar sami od sebe. Če bi za učenje odraslosti rezervirali vsaj četrt toliko ur kot za matematiko, v instituciji ali kot individualne inštrukcije, si upam trditi, da bi bilo odraščanje precej lažje. Tako pa se porajajo številne dileme in vprašanja, ki prihajajo od zunaj in od znotraj, le odgovorov ni od nikoder. Na primer na to, zakaj je kar naenkrat pomembna dolžina kratkih hlač? Ali kam je izpuhtela koncentracija, s katero do zdaj ni bilo nikoli težav? Ali, kot je v prejšnjem Pilu spraševala trinajstletna Coolgirl: »Kako veš, da ti je fant všeč, ali je vate in kaki so znaki, če je fant vate?«

Ljubezen in rdeč nos se ne moreta skriti

Jaz bi prej rekla, da se zaljubljenost težko skrije. Poznam čisto preveč odraslih osebkov, ki ljubijo svoje može in žene, pa tega z ničimer ne pokažejo, ravno nasprotno. Ampak o pasteh samoumevnosti kdaj drugič, zgornji pregovor se je tukaj znašel, ker menda pojasnjuje, da je zaljubljenost tako očitna, da je ni moč spregledati. Delno se s tem strinjam, zaljubljenost (sploh v »vate/vame« fazi, ko ni še nič zmenjeno in usoda visi na nitki) ima namreč lahko resne stranske učinke, od slabosti, tresavice, jecljanja, krčev v mišicah in suhih ust do zardevanja, omotice in izgube koordinacije. V bistvu podobno kot pri kakšni gripi, ki vključuje še omenjeni rdeči nos. Pri obeh stanjih se na daleč vidi, da nekaj ne štima, resno pa dvomim, da lahko vedno že na prvi pogled postavimo diagnozo.

Ljubezen je bolezen

Če torej opaziš, da se fant  nenavadno obnaša ali je videti za na urgenco, je možno, da je zaljubljen. Lahko pa je tudi kaj pokvarjenega pojedel, lahko ima napad tesnobe pred testom ali virozo. Če ni dejansko urgenten primer, je takšna stanja najbolje zignorirati. V resnici je zaljubljenost fino prepoznati šele, ko jo zaljubljenec poskuša skomunicirati. Dokler trpi v tišini in zaljubljenost čuva samo zase, to v bistvu še ni tvoj problem. Ko pa toliko dozori, da jo je treba izpovedati, takrat rade nastopijo težave. Ker ljudje redko pristopimo do drugega in rečemo: »Jaz sem vate.« To bi bilo a) preveč preprosto in b) prenevarno.

Zato uporabljamo bolj zakodirane načine komuniciranja, ki so a) bolj romantični in b) za katere se ob zavrnitvi lahko delamo, da sploh nismo mislili tega. Potem je tu še dejstvo, da smo različni. Nekateri se za svojo ljubezen mečejo ven, pa mislijo, da so zadržani, drugi mislijo, da se mečejo ven, čeprav v resnici delujejo že kar sovražno.

Ljubezen je travnik, kjer se paseta dva osla

Tudi živali poznajo takšno ljubezensko komunikacijo, a pri njihovih paritvenih plesih je vse jasno, nihče se ne spreneveda – če frfotam takole, te hočem za ženo, če frcaš kamenčke takole, potem si za. Ljudje pa, vsaj v naših časih in krajih, nimamo takšne ljubezenske abecede, zato je stvar dejansko precej zakomplicirana.

Če ne želiš prepustiti razpleta naključju in rada veš, pri čem si, ti bodo morda v pomoč tele smernice:

Če si na katerokoli od zgornjih vprašanj odgovorila z da, obstaja verjetnost, da je vate. Možno je tudi, da ni. In možno je, da je vate kdo, pri katerem ne boš opazila nič od naštetega. Mislim, da je zaljubljenost, čeprav je vedno usmerjena v drugega, zelo osebna zadeva. Fant jo deli šele, ko je pripravljen, pred tem pa jo čuva zase. Enako kot ti.

Ljubezen se hrani z ljubeznijo

Ko seveda enkrat pogruntaš, da ti je nekdo všeč. Ampak ugotavljanje tega dejstva se mi zdi bistveno enostavnejše od diagnosticiranja zaljubljenosti pri drugih. Ne bom ponavljala vseh neprijetnih fizičnih znakov, zaradi katerih sem večkrat v življenju komaj čakala, da ta tako opevana faza mine. Na srečo je »všeč« precej nezmotljiv občutek, tako kot strah ali veselje. Mogoče je ljubezenski »všeč« nekaj novega, ampak v resnici ni tako zelo drugačen od drugih vrst »všeča«. Če te nekdo pritegne, si želiš biti veliko z njim, te spravlja v dobro voljo, veliko razmišljaš o njem in prijetnih stvareh, povezanih z njim, potem ti je zelo verjetno všeč. Ali se bo iz tega razvila ljubezen ali ne, pa po navadi pokaže čas.

V ljubezni in sanjah ni nič nemogoče

Za konec bi se Coolgirl zahvalila še za vprašanje, ali obstaja kakšen pregovor o ljubezni. Seveda obstaja, kar 418 jih je, so mi prijazno povedali na Inštitutu za narodopisje ZRC SAZU. Med najbolj znanimi so Ljubezen je slepa, Ljubezen gre skozi želodec in Mrzle roke, gorka ljubezen. Gorka pomeni vroča, povem za vsak slučaj, ker je beseda precej starinska. Potem so tu še Stara ljubezen ne zarjavi, Ljubezen kaj rada pamet odrine, Ljubezen ima štiri oči, pa je vendar slepa. Nekateri mi tudi niso bili všeč, recimo Ljubezen mine, baba ostane in Ljubezen je lepa, če je moški gluh in ženska slepa. Naj končam z enim, ki mi je zelo všeč, pa pojma nimam, kaj hoče povedati: Zajčja ljubezen ima kratek repek.