Ko te zgrabi jeza

Jeza, bes, eksplozija neprijetnih čustev. Vsi to poznamo, mladi, stari, otroci, celo dojenčki. Jeza je v nas, je eno od čustev, ki so nam dana in jih imamo zato, da opravljajo svojo nalogo. Tudi jeza je lahko koristna, če je izražena na pravem mestu in ob pravem času in v zmernih količinah. Le pomislite, kako bi bilo, če nikoli ne bi bili jezni in se tako nikoli ne bi postavili zase. Ali pa, ko vas neka reč tako zjezi, da se z vso vnemo lotite težave, ki vam je prekrižala pot.

Jezo imamo običajno za negativno, neprimerno, agresivno čustvo, ki ga tudi pogosto enačimo z agresivnim vedenjem. Velikokrat je tudi ne razumemo in ne odobravamo. Pri veliko ljudeh je to čustvo povezano z občutki krivde, sramu in strahu. Zaradi tega jo že od mladih nog zatiramo in tlačimo, kar povzroča, da se izraža na manj primerne načine in takrat, ko to najmanj potrebujemo.

Je jeza res samo slaba?

Prepričanje, da je jeza nekaj slabega, je napačno. Jeza ima svoje mesto med čustvi in je prav tako koristna kot druga čustva.

okvirček

A z jezo je tako, da je koristna samo takrat, ko jo še lahko kontroliramo, in škodljiva, ko nas ima popolnoma v krempljih.

Takrat počnemo reči, ki so lahko škodljive za nas in za druge, govorimo besede, ki so žaljive, se spremo, tudi če se v resnici nočemo, in še marsikaj, za kar nam je kasneje žal. Ni ga človeka, ki ne bi včasih nekontrolirano izbruhnil. V obdobju odraščanja so takšni izbruhi še posebej pogosti. Zakaj? Tako kot za marsikatere spremembe v puberteti so tudi za nekontrolirano jezo precej krivi hormoni. Poleg hormonov in spreminjanja telesa se prebujajo čustva, prebuja se tudi spolnost, telo in glava sta polna zmedenih, novih občutkov, novih dogajanj, zavedanja lastne moči, odgovornosti, samostojnega odločanja. Svet je poln notranjih razpotij, vprašanj, zmede in nereda. Nov red se vzpostavlja počasi in prehod v odraslost je naporna reč. In čustva se menjajo tako kot vreme. Enkrat žalosten, drugič vesel … Tudi z jezo je tako, da nas preseneti, in zgodi se, da je nimamo več v svojih rokah.

Z jezo je treba živeti

A tudi tu velja pregovor, da se vse da, če se hoče. Jeze ne smemo zanikati ali potlačiti, ampak jo moramo nadzorovati in poskušati najti pravo pot, kako jo izraziti na čim bolj pameten in čim manj škodljiv način. Z jezo se moramo naučiti živeti. In če jo hočemo vsaj malo zajeziti, jo moramo razumeti. Le kako, boste vprašali. Težko, pa vendar se da. Ko vas nekaj močno zjezi, vas zjezi zato, ker se počutite nemočne, ker ne razumete, zakaj se je nekaj zgodilo, ker se vam je zgodila krivica, ker ne morete nečesa spremeniti … Tako je to na splošno. Konkretno pa se morate poglobiti v vsak primer posebej, v vsako zgodbo, dejanje, ki je sprožilo izbruh jeze. In ga poskusiti razumeti. Razrešiti. In potem ukrepati. Se pogovoriti, nekaj storiti, odvisno od situacije. Izkušnje nas počasi naučijo, da je še najboljše, če dvakrat vdihnemo, preden vzkipimo, in tako lažje premislimo, kaj lahko naredimo, da bo jeza manjša.  Pomembno je, da se spori in težave sproti razrešijo, da se ne nakopičijo. In da imamo koga, ki nam pomaga našo jezo razumeti.

okvirček

Treba je razumeti, zakaj se pojavi jeza, in treba je reševati vzroke. Kajti jeza je običajno posledica drugih čustev, ki se skrivajo za njo. 

Nujno je, da se obrnemo na nekoga, ki zna poslušati, ki nas zna pomiriti in nam pokazati pot k rešitvi. To so lahko starši, razredničarka, kakšna tetka Justi, če jo imamo, ali pa dobri prijatelji. Pogovor je tisti, ki nam bo pomagal. Najhujše je, če drugi našo jezo ignorirajo. Kar povejte staršem, da to ni prav in da je tako bes še večji. Ko smo jezni, potrebujemo sprejetost, varnost, razumevanje in trdno oporo. Le tako se bomo naučili, kako ravnati s tem neprijetnim čustvom. Le tako se bomo naučili kontrole. In v zmedenem obdobju, ki se mu reče dozorevanje, vse to še kako potrebujemo.

Kako lahko sami  preprečimo izbruh jeze?

Na primer – imamo osebo, ki nas zelo jezi. V mislih lahko vadimo, kako bomo tej osebi mirno povedali, kar mislimo. Jeza se bo tako počasi sproščala že v naših mislih. Najslabše je namreč, če jo tlačimo v sebi in v sebi trpimo. Če jo potiskamo nekam stran, se bo samo kopičila in nekega dne bo prišel trenutek, ko bo počilo in izbruhnilo. Zato jeze nikar ne tlačite v sebi. Pustite, da počasi pronica na plano, približno tako kot pri loncu na paro. Tako »loncu« ne bo odneslo pokrovke in ne bo eksplozije.

Če nas prijemlje bes in čutimo, da se bliža eksplozija, poskusimo preusmeriti pozornost. Lahko z glasbo, ogledom priljubljene nadaljevanke, ampak še vedno velja, da moramo razumeti, kaj se nam dogaja in zakaj. Če bes prihaja na površje tako, da bi najrajši kaj razbili, uničili, ne samo koga besedno prizadeli, se umaknimo na samo, stisnimo pesti, brcajmo magari v vrečo ali blazino, da naval mine. Tudi gibanje pomaga, na primer tek ali metanje žoge …

 In kaj, če vse našteto ne pomaga?

Če so izbruhi jeze in besa povsem nekontrolirani in nam jih tudi ob pomoči bližnjih ne uspe zajeziti ali pa se takšni izbruhi preveč pogosto dogajajo, je treba poiskati pomoč strokovnjaka. Še posebej, če izbruhi na videz niso povezani z nobenim konkretnim razlogom in če jih ne zmoremo razumeti.

Ljudje različno čustvujemo

Jeza je zapleteno čustvo, pa čeprav se zdi na videz zelo preprosto. Vsi tudi nismo enako podvrženi jezi. Saj veste, nekateri so zelo vzkipljivi, drugi pa so vedno kul … Različni smo in različno tudi čustvujemo. Kar seveda ne pomeni, da so nekateri boljši kot drugi. Samo drugačni, ne slabši ne boljši. Le da tisti, ki zmorejo odločno in brez žaljenja ali besnih izbruhov povedati, kar mislijo in kaj bi radi, potegnejo daljši konec, drugi pa krajšega. Če reagiramo vedno z besom, lahko bitko že zaradi tega izgubimo, pa tudi, če imamo prav. Tako je to z jezo. Zapletena in težka je, a dobra novica je, da z izkušnjami in leti izgublja svojo moč nad nami in da se jo lahko naučimo brzdati. In kaj naj potem odgovorimo … Samokontrola? Seveda, le voljo in moč je treba vzeti v svoje roke. Pa srečno!