Šola – mala šala

Vsak si želi, da bi s šolo opravil s čim bolj levo roko. Da bi si hitro zapomnil snov in bi ga učenje navdajalo s čim manj tesnobe. Enim to uspeva bolj, drugim manj, odvisno od pristopa. Nekateri se učenju na vse mogoče načine izogibajo, se pretvarjajo, da šole ni, in veselo bluzijo. Drugi pa se učijo sproti. In mogoče se res zdi, da ti drugi delajo več. Ampak v resnici delajo manj. Predvsem pa z veliko manj živčnosti, in še znajo več. Torej šolo opravijo bolj z levo roko!

Katera leva je prava

Zveni zapleteno? Pa ni. Na začetku šolskega leta imaš najboljše možnosti, da zgrabiš bika za roge. Poglejmo, kaj lahko narediš.

Ajda, na primer, v šoli veliko raje klepeta, kot da bi poslušala učiteljico slovenščine. Bledična gospodična Krakar se ji zdi brezvezna, snov, ki jo predava, pa še bolj. Ajda veliko raje razglablja, kako bi pridobila sošolca Brina iz prve klopi – najprej njegovo pozornost in nato njegovo srce. Tudi doma so ji domače naloge zadnja briga. Medtem ko jih kraca, se ukvarja z najnovejšimi trači in z naklonom Brinovega prikupnega nasmeha. Življenja brez nenehnega sledenja družabnim omrežjem pa si tako ali tako ne predstavlja.

Brin je drugačne sorte. Šolo opravlja z levo roko – ampak očitno z drugo levo roko. Za šolo v resnici najmanj časa porabi tako, da pozorno posluša učiteljičino razlago. Že sproti si je z vsem na jasnem in doma samo še ponovi. Če česa ne razume, takoj poprosi za razlago sošolca, sestro, starše ali učiteljico. In ko se uči, pusti telefon v sosednji sobi, da mu ne krade pozornosti. Ko konča, pa je prost kot oblaček!

Začarani krog

Šola marsikoga navdaja s tesnobo. Še najbolj tiste, ki se ji najbolj izogibajo. Ajda, recimo, je veliko bolj tesnobna kot Brin. Ker ji ni čisto jasno, katero snov so obravnavali, sploh ne ve, kje naj se loti. Od kod naj se uči? Kaj pomenijo različni pojmi? Za marsikaj sliši prvič in se zraven čehlja po bradi. In namesto da bi si takoj razjasnila nejasnosti, z njimi raje odlaša, ker je to pač bolj »komot«. In tako pade v začarani krog:

Bolj ko jo šola navdaja s tesnobo, bolj se ji izogiba.

Toda testi so neizogibni. Prej ali slej bo morala Ajda to snov znati. Mar ni potem najlaže začeti takoj in se učiti sproti?

Orehi

Vsem se kdaj zgodi, da česa ne razumemo. Morda je snov zapletena, mogoče je učitelj ni dovolj dobro razložil ali pa pri razlagi nismo bili pozorni. Najslabše je takšna vprašanja pustiti nerešena. Nejasnosti se samo še nalagajo.

Če nejasnosti ne razčistimo sproti, gradimo na trhlih temeljih in znanje bo vegasto.

Torej ohranimo nadzor in sproti trimo orehe.

Domače naloge

Ajdi grejo domače naloge na živce. Že v šoli ji šola pokrade dovolj časa, zakaj bi se morala z njo ubadati še doma? Domače naloge večkrat tik pred zdajci prepiše, ne da bi jih razumela. A domačim nalogam se z razlogom reče domače. Učitelji jih ponudijo zato, ker z njimi utrjujemo snov. In po navadi kaj podobnega dajo tudi v test. Brin domače naloge reši takoj, ko pride iz šole, da je čim prej prost. Ko zagleda podobne naloge v testu, se samo nasmehne.

Konec koncev se učimo zato, da ne bomo puhle glave. Le znanja nam ne more nihče ukrasti.

Brezglavi frfravci

Na test se zelo težko pripraviš, če ne veš, kdaj test sploh bo. Ali če ne veš, iz katere snovi pišete. Ali če ne veš, od kod se učiti.

Iz zapiskov, učbenika? Katera poglavja? Kaj je bistvo vsebine?

Brin, denimo, je zelo organiziran. Zvezke ima lično urejene, za podčrtovanje uporablja različne barve (rdečo za pomembne podatke, modro za malo manj pomembne in zeleno za še manj pomembne), pri učenju pa si pomaga tudi s seznami ali miselnimi vzorci. Da izpiske popestri, marsikaj nariše. Tako si snov hitreje zapomni. In slika včasih pove več kot tisoč besed.

Zzzzzz

Ajda nikakor ne zadene pravega trenutka, ko bi se bila sposobna učiti.

Ali je lačna, ali je sita ko boben, ali je zaspana, ali pa je že prepozno.

Tudi prostorčka nikakor ne najde pravega, ves čas se preklada iz sobe v sobo. Brin je že ugotovil, kdaj se najlaže uči: ko ni ne lačen ne preveč sit. Najraje pomalica kaj lahkega in za nameček med učenjem popije veliko vode, hrane za možgane. Poskrbi, da ima v sobi mir in dovolj svetlobe. Po učenju pa si privošči družabni večer s prijatelji ali dobro košarkarsko tekmo, da se razmiga in raztrese.

Nujno se moramo tudi sprostiti.

Nikakor ni zdravo, da se ves čas samo učimo in učimo. Od samega dela ljudje pregorimo! Zelo pomembno je, da se vsak dan tudi nasmejemo v družbi prijateljev in se fino razmigamo na svežem zraku.

Telefon – kradljivec pozornosti

Ajda med učenjem ves čas visi na telefonu. Prebere pol stavka – in že ji telefon piskne. »Velepomembne« novice. Ko se ne more več učiti, pa še malo bulji v zaslon in drajsa kakšno igrico. Tako za knjigo s telefonom v rokah prebije tudi po več ur. In v teh dolgih urah si od snovi ne zapomni čisto nič.

Brin je za knjigo veliko manj časa. A on ima medtem telefon v drugi sobi ali na tiho, da ga ne moti. Zbrano se uči, nato pa po 30 ali recimo 45 minutah naredi odmor, se malo razmiga, gre popit kozarec vode ali se zazre skozi okno. Telefon, računalnik, tablico in podobno si pusti za čas po učenju.

Ekrani že sami po sebi izčrpavajo možgane kot kakšni morakvarji.

Če nam telefoni kar naprej piskajo (ali če kar naprej po čem brkljamo), učenje razvlečemo v nedogled. Prava muuuuka!

Vtis na učitelje

Omenimo še nekaj, kar na naše učenje ne vpliva neposredno, je pa odločilnega pomena za naše ocene.

Vsi na učitelje delamo vtis. Le da nekateri delamo dobrega, drugi pa slabega.

Naj so učitelji še taki poštenjakarji, tudi oni so samo ljudje. Če se pri spraševanju zatika odličnjaku, mu najverjetneje pripišejo slab dan. Če se zatika cvekarju, pa se jim zdi, da tako kot vedno nima pojma, čeprav se je tokrat izjemoma res učil. Saj, komu pa ti hitreje pripišeš slabe lastnosti? Sosedovi Maji, ki ti pije živce? Ali Juriju, ki je vedno nasmejan? (Poznamo tvoj odgovor.)

Čarobna formula

Že od daleč se vidi, da sta si Ajda in Brin zelo različna. A ker Brin pozorno posluša bledično gospodično Krakar, ji nekega dne nehote prisluhne tudi Ajda. Krakarjeva pravkar pripoveduje pesem:

Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ...

Minattijeve besede zaigrajo na Ajdino srce kot na struno. Pogled ji uide k Brinu v prvo klop – in, glej ga! Tudi on strmi vanjo (se pravi v Ajdo, ne v učiteljico). V zraku zaprasketa, v učilnici nekaj poči ... (na srečo to sliši samo Ajda) ... in naenkrat tudi Ajdo prime, da bi poslušala učiteljico. Ko ji enkrat zares prisluhne, pa jo snov začne v resnici zanimati.

In tako naša Ajda zgrabi bika za roge. Že septembra resno zagrize v šolo, snov sproti predeluje, dela domače naloge, veliko sprašuje in v tem tempu vztraja, da ne izgubi rdeče niti.

Gospodična Krakar kmalu vidi, da se Ajda resnično trudi. Trud pa se seveda začne kazati tudi pri ocenah. Ajda začne dobre ocene pobirati kot za šalo. Ja, šola je zanjo postala mala šala.