Ti & jaz
Dvanajstletna Koki je v prejšnji številki Pila odprla temo, ki se tiče čisto vsakega: zaupanje. Z vprašanjem zaupanja drugih v nas in nas v druge se ukvarja vsak človek, vse od otroštva do konca življenja. Zato gre Koki najprej ena velika zahvala, da se je v svoji težki situaciji zmogla podati na pot iskanja rešitev ne le zase, ampak za vse nas.
Prepričana sem, da s tem, ko se posvečamo samo sebi, včasih težave še poslabšamo. To seveda ne pomeni, naj ne bi skrbeli zase, hočem reči, da ne bi smeli skrbeti samo zase. Menda sreče ne najdeš v sebi, ampak v navezi z drugimi, tako vsaj pišejo zelo pametni strokovnjaki, ki sem jih slučajno prebirala pred kratkim. In skoraj si upam trditi, da je ena od posledic povezovanja z drugimi tudi – več zaupanja.
Zaupanje spodbuja napredek
Če hočemo kot vrsta kaj doseči, pač moramo sodelovati. Saj veste, več glav več ve in več rok več naredi. Poglejmo le gospoda Oppenheimerja, film o njem je slavil na letošnjih oskarjih in ga ljubkovalno imenujejo tudi »oče atomske bombe«. Mislite, da je to dosegel sam? Kje pa! Ob sebi je zbral najboljše fizike in inženirje tistega časa, pridobil si je zaupanje vlade, ki je v njegove raziskave zmetala gore denarja, samo pri izdelavi materiala je sodelovalo okrog 60.000 ljudi. To je res veliko zaupanja.
Verjetno zdaj že nestrpno godrnjate, kaj ima to z zaupanjem med Koki in njeno mamo? Obljubim, da pridemo do tja. Atomska zgodba je odličen primer, ki kaže, da se zaupanje gradi, prisluži in upravičuje. Vsi ti ljudje si niso zaupali od prvega srečanja, začeli so iz nič in zaupanje počasi gradili. To jih je pripeljalo zelo daleč, glede na škodo, ki jo povzroči jedrsko orožje, celo predaleč.
Zaupanje ni črno-belo
Menda dojenčki prvih nekaj tednov življenja vidijo le črno-belo in takšna je v otroštvu tudi narava zaupanja. Bolj ko smo veliki, bolj tudi zaupanje dobiva najrazličnejše odtenke. Če si ga predstavljate kot eno tako barvno lestvico, je na eni strani popolno zaupanje, na drugi pa popolna odsotnost zaupanja. Razen že omenjenih dojenčkov na teh skrajnih koncih ni skoraj nikogar, vsi drugi smo nekje vmes. Poleg tega je treba omeniti, da se zaupanje s časom spreminja, zaupanje drugih v nas je odvisno od naših dejanj in naše zaupanje drugim od njihovih. Če je na primer zaupanje med mamo in hčerko zelo dobro, potem pa mama trikrat zapored pozabi priti po hčerko na balet, to zaupanje pade. Ko mama pol leta ne pozabi pomembnih dogovorov, zaupanje zleze nazaj navzgor. Zaupanje gre torej hitro navzdol in težje navzgor, podobno kot drsanje po toboganu. Padec in rast zaupanja namreč nista enakomerna, naš samoohranitveni nagon poskrbi, da se zaupanje izgubi hitro, pridobi pa malo počasneje.
Karte na mizo
Neizbežno ste torej v življenju naredili nekaj napak (ker napake delamo vsi), ki so nekoliko oklestile vero vaših staršev v vas. Starši svoje otroke pač idealizirajo, in ko jih zadene kruta resničnost »normalnosti« njihovega naraščaja, to včasih težko sprejmejo. In zdaj odgovor na vprašanje, kaj lahko naredite, da vam bodo spet zaupali. Ta je pravzaprav zelo preprost: bodite iskreni z njimi. Iskrenost je v samem bistvu zaupanja, in če ste pričakovali kakšen trik, kako starše prinesti okoli, da boste lahko delali, kar hočete, vas moram razočarati – to je nasprotje zaupanja.
Lahko vam obljubim, da bo vsak starš z odprtimi rokami in ušesi pograbil priložnost za iskren pogovor, sploh z 12-letniki in malo starejšimi, ki niso več ravno navdušeni nad debatiranjem s starši.
Poskusite pogovor zaključiti s konkretnimi dogovori, na primer: na telefonu boste maksimalno toliko in toliko časa na dan, domenite se, katerih stvari na njem ne boste spremljali, starši pa vam ga ne bodo pregledovali. Vpogled v komunikacijo večina ljudi občuti kot vdor v zasebnost, kar je zelo neprijetna reč in nikakor ne pripomore k boljšim odnosom med otroki in starši.
Starše lahko tudi opomnite, da se boste težko naučili samostojnosti, če vam bodo kar naprej gledali pod prste. Poskusite se dogovoriti, da boste sami prevzeli odgovornost za svoje šolske obveznosti, ker bo to dobra šola za naprej. Če omahujejo, jih spomnite, da lahko vsake tri mesece na govorilnih urah preverijo, kako vam gre, ter da trije zavoženi meseci tudi v primeru najslabšega scenarija še niso konec sveta. Ko se že ravno pogovarjate o tem, lahko odprete tudi temo realnih pričakovanj. Veliko staršev danes od svojih otrok pričakuje samo najboljše. To počnejo z dobrimi nameni in iz skrbi, da njihovi otroci odraščajo v neizprosno prihodnost, kjer jim ne bo z rožicami postlano. Poskusite jih spodbuditi, naj na zadevo pogledajo malo z distance, naj razmislijo o ravnovesju šolskega uspeha, telesnega in duševnega zdravja in tudi sreče, veselja in volje do življenja.
Razum ne zmaga vedno
Seveda se lahko zgodi, da pogovor ne bo dal želenih rezultatov. Za to je lahko več vzrokov. Najpogostejši, po mojih izkušnjah, so starši v krču. Tako zelo se bojijo za svoje otroke, da se ne znajo več sprostiti in prisluhniti zdravemu razumu. Občutek imajo, da bo šlo vse v franže, če bodo samo za trenutek prenehali na vso moč skrbeti za sedanjost in prihodnost svojih otrok. V takšnem primeru vam lahko pomaga samo druga (razumna) odrasla oseba. To je lahko mamina prijateljica, starši kakšnega sošolca ali sošolke, s katerimi se vaši starši poznajo že od vrtca, kakšna bolj prizemljena teta ali stric ali za te težave specializirani ljudje, kot so psihologinje in socialni delavci.
Lahko se tudi zgodi, da je težava dejansko na vaši strani. Mogoče si res še ne znate organizirati časa in tako dolgo igrate video igre, da zmanjka časa za domačo nalogo in učenje, kaj šele za tekanje v naravi in osnovno higieno. Mogoče ste v preteklosti pogosto skrivali slabe ocene, dokler ni bilo prepozno. Mogoče ste lagali, kradli in jedli bolhe, kaj jaz vem.
Upanje
Vem le, da je tudi vse to normalen del odraščanja. Ko se boste odločili, da si ne želite več takšnega življenja in takšnih odnosov, samo povejte, in brez skrbi, da vas bodo starši in tudi drugi krepko podpirali na poti do zaupanja med vami in – kar je konec koncev tudi zelo pomembno – na poti do zaupanja vase. Srečno!
12-letna Koki nam je pisala: »Pozdravljeni, moja mami meni sploh ne zaupa! Vedno, ko kaj delam na spletu, preveri, če ne igram video iger. Tudi nalogo mora preveriti, da mi zaupa. Kaj naj naredim, da mi bo zaupala? Prosim, pomagajte!«
Imate tudi vi težave s starši? Vam starši zaupajo? Kaj storite, da vam bolj zaupajo? Kaj bi svetovali Koki?
Mnenja pilovk in pilovcev
Koki! Ali si že igrala igrice na skrivaj? Če si jih že ima tvoja mama skrb ker ti ne zaupa več. Če jih pa nisi reci mami, da ni razloga da je skrbi saj se to še ni zgodilo. Pri nalogi pa reci mami, da ne rabi skrbeti saj boš ti na slabšem ne tvoja mama. Upam da sem ti pomagala in reči mami da ne rabi skrbet saj se meras naučiti da si samostojna.
Sama sicer nimam teh izkušenj, ampak ti bom pomagala. Zaupanje si težko priboriš. A bi naredila tako: pridno bi delala vse naloge in ji potem rekla: “ Vidiš, saj znam narediti vse prav! Zdaj pa me pregleduj le enkrat na mesec!” Še vedno bi pridno delala in morda bi mi začela mami zaupati. Upam, da se bo dobro izteklo👍
Te razumem vem, da so starši moteči , zato ti predlagam, da ji poveš, da ti to ni všeč in, da si dovolj samostojna. Pri tem ti želim veliko sreče.😃
Hej Koki! To je kar zoprna težava.Jaz bi se na tvojem mestu s tvojo mami pogovorila.Lahko ti dam nekaj nasvetov kaj ji povedati in kako ji to povedati:Torej, počasi pristopi do nje in ji povej, da se ti zdi da ti bi morala bolj zaupati, povej ji, da ti lahko zaupa in da naloge delaš redno, ter ji za to ni treba skrbeti. Reci ji, da ti ni všeč, da ti ne zaupa, lahko jo vprašaš tudi zakaj(ti ne zaupa).Omeni ji tudi, da meniš, da si že dovolj stara in, da znaš poskrbeti zase.Ne pozabi se z njo pogovarjati na miren način in z lepim tonom.Če pogovor ne bo deloval, se lahko posvetuješ tudi s svojim očetom. Upam, da sem pomagala!<3 Lp
Hej Koki! Verjamem da ti to ni najbolj prijetno saj verjamem da bi Ti bilo všeč imeti nekaj zasebnosti in zaupanje. Mogoče bi zaleglo to da bi se z mamo dogovorili za kakšno pravilo da bi lahko uporabljala računalnik in bi potem lahko mama pogledala kaj si gledala/uporabljala. Lahko pa ji nekaj krat pokažeš kako si naredila nalogo oziroma da si naredila kar sta se dogovorili in ti bo morda pričela zaupati. Upam da sem ti kaj pomagala in upam da ti bi pričela zaupati.
Ooooooo, živjo Koki. S tem imam tudi jaz kdaj težave, vendar se ne sekiram preveč. To sem pač jaz (rada vlečem na ušesa). No, moj predlog je tak: kdaj kaj "po nesreči" sliši in staršem povej, da si to slišala, ampak te skrivnosti nobenemu ne povej. Potem ti bodo starši mogoče malo bolj zaupali.🤩 Res upam, da sem ti pomagala. ful kul Slayerka, 11 let
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Grozen spomin
Jana pravi prijateljici: ''Moj oči ima GROZEN spomin!''
Prijateljica: ''A vse pozabi?''
Jana: ''Neeee! Ravno to, vsega se spomni!'' 😂