Ti & jaz
Ah, današnja mladina! Kar naprej so na telefonih. Tako vzdihujejo mame in očetje in strici in tete in sosedje in neznane gospe na avtobusu, ki jih ni nobeden nič vprašal. Ja, ko smo bili mi mladi, smo morali delat in nismo imeli časa za neumnosti, kam gre ta svet! Kam gre? Naprej! – bi rada odgovorila gospe na avtobusu, ki je ni nobeden nič vprašal. Ampak nima smisla. Vsemu napredku in razvoju tehnologije navkljub se ena reč namreč nikoli ne spremeni: obupavanje odraslih nad mladino, kar se kaže s poveličevanjem preteklosti prvih in zaskrbljenostjo za prihodnost drugih. Še ena reč, ki skozi generacije vztraja z nami, pa je odvisnost, in o njej bomo na pobudo 13-letne Sadgirl govorili danes.
Odvisnost je kot tisti volk, ki dlako menja, nravi pa ne. Skozi čas in od človeka do človeka privzema različne oblike, a v bistvu so si vse odvisnosti precej podobne. Gre za vedenja, ki ti škodijo, pri čemer veš, da ti škodijo, a se kljub temu počutiš nemočnega, da bi prenehal z njimi. Okej, večkrat tudi ne veš, da ti škodijo, tudi to se zgodi. Nekateri ljudje se zares ne zavedajo, da so od nečesa odvisni, drugi po tihem vejo, a si zatiskajo oči, ker reči, da nečesa ne zmoreš sam, je vedno težko. Sadgirl ne sodi v to kategorijo, saj je kar naravnost napisala: »Sem zasvojena z zasloni in enostavno ne zdržim niti en dan brez računalnika, zato imam pogosto težave v šoli in doma.«
Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce
Zagotovo je priznanje sebi in drugim, da problem obstaja, prvi korak na poti do njegove rešitve. A ustavimo se za trenutek pri tem, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, zasvojenost ali težave v šoli in doma. Res je, da zasvojenost žene samo sebe naprej, pa naj gre za igre na srečo, alkohol, droge, kajenje, tehnologijo, ljubezen, adrenalin ali celo tako imenovane pozitivne odvisnosti, kot je šport. In vsaka zasvojenost povzroča težave na drugih področjih življenja. A po mojih izkušnjah so to težave, ki so človeka mučile, že preden je zapadel v odvisnost.
Če vzamemo konkreten primer: začne se s tem, da te »v šoli kritizirajo in opravljajo« in tudi doma nekako oslepijo za vse tvoje kvalitete. V takšnih okoliščinah je normalno, da se umakneš v svoj svet. V tem primeru za računalnik, ker te ne kritizira »in se ne dere name kot moja mami«. Le kdo bi prostovoljno izbral dretje namesto umika?
Sklenjen krog
Eno tako spodbuja drugo, težave, ki jih ne znamo zagrabiti na pravem koncu, večajo odvisnost, in odvisnost veča težave. In tako naprej in tako naprej, dokler ne pride do karambola. Ali dokler kdo od ljudi v tvoji bližini ne ugotovi, da je treba presekati ustaljene vzorce, se neha dreti in poskusi razumeti. Ali če si kot Sadgirl dovolj pameten, da pomoč poiščeš sam. Vsaka odvisnost se prej ali slej neha, vprašanje je samo, kako visoko ceno izpiše pod črto. Zagotovo ste se že srečali s svarili, da odvisnosti (tu govorimo predvsem o kemičnih) lahko zahtevajo celo najvišjo ceno, torej življenje. Ukrepanje je torej nujno, raje prej kot slej.
Na srečo zasvojenost z zasloni načeloma pusti fizično telo na tem svetu, ugrabi pa duha in svobodno voljo, kar ni ravno optimalno za srečno prihodnost, ki si jo večinoma želimo. Ta je v primeru, ki ga obravnavamo danes, videti, kot »da me noben ne mara, ker sem v šoli nula, doma pa nekdo, ki dela samo težave.«
Prva pomoč
Priznam, da me stisne pri srcu vsakič, ko to preberem. V življenju namreč še nisem srečala človeka, ki bi bil nula in delal same težave, sem jih pa srečala kar nekaj, ki sami o sebi tako mislijo. In v tem primeru poznam eno samo zdravilo: ljubezen od znotraj in ljubezen od zunaj. Tisto od znotraj je včasih težko zbrati, zato pri tem pomagajo svetovalni delavci in terapevti ter pravzaprav katerokoli oseba, ki v tebi vidi vse tisto lepo, za kar si sam slep. Ljubezen od zunaj je malo lažje spodbosti, ker po navadi tako ali tako obstaja, samo malo se dela neumno. Povedano po domače: tudi marsikateri starši vsake toliko potrebujejo eno strokovno klofuto, da na potomstvo nehajo stresati nezadovoljstvo zaradi lastnih zavoženih življenjskih projektov in se ponovno zavejo, kako imajo svoje edinstvene otroke predvsem radi. Za to lahko poskrbi iskren pogovor z otrokom, drugim odraslim, kakšna literatura, podkast ali strokovnjak.
Druga pomoč
Nalašč sem samo spopadanje z digitalno odvisnostjo uvrstila na drugo mesto. Bolj ko boste v formi in trdneje ko bo za vami stala vaša ekipa, večji favorit boste namreč v tekmi med sabo in svojo zasvojenostjo.
Pri zasvojenosti z zasloni se lahko obrnete po strokovno pomoč, v prostem času pa poskusite z enim ali več od naslednjih predlogov:
- Vnaprej določite, koliko časa boste gledali v zaslone, in se poskusite tega držati.
- Pojdite v naravo. Pojdite v mesto. Pojdite na sladoled.
- Družite se s prijatelji, z živalmi, z družino.
- Poiščite hobi, ki vas zamoti: kvačkanje, vrtnarjenje, sestavljanje koles, modelarstvo ...
- Športajte. Če ste bolj introvertirane sorte, izberite tek, kajak, plezanje, atletiko. Če imate raje družbo, igrajte badminton, nogomet, košarko, namizni tenis ...
Vse je relativno
Verjamem, da je marsikdo od nas zasvojen z zasloni. Ta težava ne pesti le mladih, ampak vse generacije. Tehnologija napreduje hitreje kot evolucija, kaj hočemo. A tako kot se ti lahko zdi, da te noben ne mara, se ti lahko tudi zdi, da si zasvojen, in lahko se ti zdi, da nisi zasvojen. Ljudje smo v različnih obdobjih lahko prestrogi ali preveč popustljivi do sebe, zato je ob težavah vedno dragocen pogled od zunaj. Idealno bi prišel s strani iskrene osebe, ki vam želi najboljše.
Zadnja ovira pred ciljem
Za konec je treba omeniti še eno posebnost rabe zaslonov in zasvojenosti z njimi. Za odvisnike načeloma velja, da morajo svojo zasvojenost popolnoma prekiniti. Nekdo, ki je alkoholik, ne more spiti samo »kozarčka na poroki«. Pri takšnih ljudeh velja pravilo nič ali katastrofa. On/off, ni druge. Na začetku je težko, ko se navadiš, pa še kar gre. Z zasloni ni tako, ne moremo jih popolnoma izločiti iz življenja. Zato je odvajanje od škodljive rabe zaslonov malce bolj težavno, podobno kot zasvojenost s hrano, ki je tudi ne moremo kar prečrtati. Ta »hakeljc« poskrbi za dodaten, a nikakor neobvladljiv izziv pri lovljenju ravnovesja med rabo in zlorabo zaslonov. Vsem, predvsem pa Sadgirl, želim, da bi to vrvohodstvo izpilili do cirkuških višav.
13-letna Sadgirl nam je pisala: »Sem zasvojena z zasloni in enostavno ne zdržim niti en dan brez računalnika, zato imam pogosto težave v šoli in doma. V šoli me kritizirajo in opravljajo, doma pa me moja sestra vedno zatoži, da sem gledala računalnik in potem je ogenj v strehi. Enostavno mi je računalnik v redu, ker nisem tam kritizirana in se ne dere name kot moja mami. Zato sem enkrat špricala 1 teden šole, čeprav vem, da ni prav, a se počutim, da me noben ne mara, ker sem v šoli nula, doma pa nekdo, ki dela samo težave. Enostavno ne morem premagat odvisnosti, ker bežim na računalnik zaradi težav. Ne vem več, kaj narediti!«
Tudi vi preživite preveč časa na različnih ekranih? Imate zato težave s starši? Imate prijatelje ali sošolce, ki so zasvojeni z računalniki ali telefoni? Mislite, da se Sadgirl zaradi odvisnosti počuti, da jo nobeden ne mara ali je vzrok drugje? Kako bi ji pomagali? Svetujte!
Mnenja pilovk in pilovcev
Sadgirl, to so pa res hude težave😞! Mogoče pa se ti samo zdi, da si v šoli nič, ker se je meni tudi to dogajalo!👎 Mislila sem, da so vse sošolke proti meni in nezavedno sem do njih postajala odrezava, zapirala sem se pred njimi. Nato sem povedala staršem (ti z njimi nisi ok, tako da mogoče komu drugemu 👩🏫,🧓,👴 ) in se je rešilo, mam spet prijatlce. Glede nadiranja doma pa lahko poveš nekomu zaupnemu, ki ti bo pomagal. Pa še ena grozna stvar se ti dogaja; zasvojena si! Poskušaj delati tako: bodi na računalniku malo manj kot ponavadi in to potem stopnjuj. Poskušaj si narediti “frej” dneve brez računalnika, potem naslednji dan pa spet malo več lahko si gor. To je tako kot za debele postenje, veliko truda, a se trudijo. Dajmo, uspelo ti bo!
Mami naj naloži starševski nadzor, ti nastavi koliko časa si lahko na tel. in od kdaj do kdaj. saj bo šlo prosi jo.
Hej Sadgirl! Imam nekako isti problem. Veliko časa sem na zaslonih. A zdaj sem se malo odvadila, ker sem začela brati knjige in so me kar potegnile vase. Takrat ko sem bila še ‘zasvojena’ s ekrani sem imela malo problemov starši a vseeno jih je bilo nekaj:( Včasih te lahko računalnik kar posrka vase in sta najboljša prijatelja. Takrat si rabimo le reči da je dovol in začeti delati kaj drugega npr. risati, pisati, brati, plesati… Zaradi tega, ker si toliko časa na računalniku se res migoče počutiš isiljeno. Ti pa kar tako povem s težave se reši s pogovorom. Zaupaj staršem ali prijateljem kar te muči. Sigurno ti bojo hoteli pomagati. :) JL💜
Doma si najdi nekaj drugega za početi , in sploh ne boš razmišljala o ekranih. Prijateljicam pa lahko rečeš da je to tvoja stvar in ne njihova.
Hejla, da ne boš preveč časa na računalniku pojdi večkrat ven!
Hej, mogoče si lahko poskusiš najdeš nek nov hobi, lahko jih tudi zamenjaš ko se jih naveličaš. Na primer: šport, kvačkanje,kuhanje ,risanje,vrtnarjenje. Lahko pa tudi prosiš starše da ti naredijo starševski nadzor . Upam da sem ti pomagala!
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Tokio
Janezek si želi z vlakom v Tokio. Živi v Spodnjem Dupleku, zato gre tam na postajo in na blagajni vpraša: „Ali imate karto za vlak za v Tokio?” Odgovorijo mu, da je nimajo in da naj gre vprašat v Ljubljano. Janezek gre na postajo v Ljubljano, vpraša če imajo karto za vlak v Tokio in ga zavrnejo, ter mu rečejo naj gre v Maribor. Janezku v Mariboru rečejo, da je nimajo in da naj gre na Dunaj. Na Dunaju Janezek končno dobi karto in se odpelje v Tokio. Tam je en teden nato pa želi iti domov. Gre na postajo in reče: „Rad bi karto za vlak za v Duplek.” Na blagajni pa mu Japonec odgovori: „Spodnji ali Zgornji?”
Obstajata dva kraja: Zgornji in Spodnji Duplek. In fora je da Japonci že vse vejo…