Hi :wave:!
Pošiljam ti nalogo. Pa upam, da ni predolgo, ampak krajše verzije ne znam narest :)

PRAVLJICA O REVNEM FANTKU
Kaj bi bilo, če denar ne bi obstajal? Kaj če bi lahko vse kar preprosto vzel, brez da bi pri tem ponudil šop bankovcev? O teh dveh vprašanjih se je sam s sabo pogovarjal mladi, a precej reven, fant Peter, ko je hodil po ulici z raztrganimi oblačili, ki so kričala po košu za smeti.
Med filozofsko razpravo je na svoje veliko presenečenja zagledal kovanca, ki sta ležala na mokrih tleh. Nista bila veliko vredna, a mladenič ju je z velikim zadovoljstvom na obrazu pobral. Najprej je razmišljal, da ga bo dal očetu, kot bi to naredil ubogljivi sin. A v njegovih mislih se je porodila druga ideja. Kaj če bi denar obdržal? Saj starša vendarle ne bosta ugotovila, kaj je naredil, kajne? Da, obdržal ga bo in si kaj kupil.
Priložnost za zapravljanje se je pojavila že čez nekaj hipov. Takrat je Peter opazil stojnico s čokoladami in takoj odvihral k njej. Na leseni podlagi je bilo toliko čokolad, da se njegovo znanje štetja do dvajset ne bi obrestovalo. Kaj dvajset, če bi znal šteti do petdeset, ne bi preštel vse!
»Boš kaj kupil ali samo stal tukaj, mladenič?« ga je iz navdušenja prebudil globoki ženski glas.
Peter je dvignil glavo in pogledal stari debelušni prodajalki s kičasto obleko v oči. »Em, … ne vem … rad bi tisto!« je zaklical. Medtem je s prstom pokazal na čokolado, posuto z več majhnimi jagodami, ob kateri so se mu cedili sline.
Starka je pokimala in se obrnila proti zavitim paketom čokolad za seboj. Po minuti je v debeli roki že držala lepo ovito čokolado. »Tri evre te bo to stalo,« je povedala.
Peter je vzel kovanca iz tal, skrbno zatlačenih v neraztrgan žep, in jih predal debeluški. Ta je takoj skrbno preštela to majhno vsoto denarja in mu šele nato predala sladkarijo.
Ves prevzet je Peter odhitel po živahni ulici dalje, vmes pa jedel kupljeno čokoladno bogastvo. Bil je tako zasanjan kot nikoli in z mislimi je bil globoko v drugem svetu.
»Pazi no malo, prosim!«
Peter se je končno prebudil v realnost in opazil dekle pred seboj. To je imelo bujne dolge ravne lase v barvi čokolade, ki jo je Peter kupil prej na ulici, in očarljive mišje sive oči. Obraz pa so ji dodatno krasile še pege na visokih ličnicah, prekrite z rahlim pudrom. Da je bogata, pa je fant opazil šele, ko se je ozrl po njeni opravi. Na sloko telo si je namreč nadela ohlapno bledo modro bluzo z ovratnikom, ki jo je dodatno krasila srebrna verižica s ploščičo z njenim imenom Karin. Dolge noge pa so ji prekrivale široke rjave kavbojke – te so zelo lepo poudarile njeno višino –, ki so se končale z visokimi črnimi škornji. Bila je prekrasna mlada dama.
»Ž-Žal mi je,« se ji je jecljaje opravičil Peter in kot podložnik pogledal proti vlažnim tlom.
Mladenka je prhnila in se zasukala na svojih pregrešno dragih čevljih. Nato je zavila na naslednjo ulico, medtem ko jo je Peter občudujoče opazoval.
*
Naslednjih nekaj mesecev je bilo za Petra peklenskih. Zima ni pokazala milosti in tako pustila ubogega fanta v ledeni dnevni sobi. Petrova družina se je že dolgo časa zadrževala tam, vedoč, da je to morda najtoplejši prostor v hiši, čeprav so na suha telesa neprestano tlačili odeje.
»Kmalu bo zmanjkalo hrane,« je neprijetno tišino pretrgala mama s šibkim glasom. »Ostalo je le še nekaj malega od tega, kar je pustil oče, preden nas je zapustil.«
»Zakaj ne gremo potem kaj kupit? Sestradana sem!« je zavpila Petrova sestrica Sonja. Starejši brat jo še nikoli ni videl jezno, temveč le veselo, zato je sklepal, da je situacija res huda.
»Ne moremo,« je z zadnjimi močmi razložila mama, »ker nimamo primernih oblačil za tako vreme, kot dirja zunaj.«
Mamine besede so Petra zabolele kot nož v hrbet. Ne more za hudiča pustiti, da njegovi domači umrejo od lakote! Mora ukrepati. Zdaj.
»Šel bom v trgovino,« je povedal in vrgel odejo s sebe ter vstal s tal. »Kje je denar, mama?« je nadaljeval in se zazrl v materine žadaste oči.
»Na polici pri vratih,« je odgovorila mama, brez da bi se sploh zavedala, v kaj se njen sin spušča.
Peter je nenadoma zagrabil staro in nekoliko umazano jopico ter pobral denar oziroma le nekaj drobiža. Nato je samozavestno odprl vrata in se podal iz zavetja hiše v nepopustljivo naravo.
Čim je napravil prvi korak, je začutil, kako mu je mraz prišel do prstov na rokah. Kaj bi dal za prijetne mehke rokavice! Kmalu je začutil težo mrazu, ko mu je nekaj drobnih snežink padlo na vrat in se kot potok razlile po mladih licih. Že se je hotel obrniti in iti nazaj, a ga je prepričal Sonjin glas, ki mu je govoril, kako sestradana je. Sestričina lakota ga je pognala po pločniku naprej.
»Hej, tebe pa poznam!« ga je v tistem trenutku pogrel nežen ženski glas. Kdo je ta oseba, bi vedel kjerkoli. Karin.
Peter se je končno ozrl nazaj in zagledal dekle, ki mu je dolgo pospeševala srca. Za razliko od njega je bila oblečena kot severni medved in tudi tokrat so bila njena oblačila le delo najdražjih kreatorjev. V njih je blestela kot diamant, ki ga je imela okoli labodjega vratu. »Jaz tudi tebe poznam,« je odvrnil Peter in opazil, da si ga tudi ona ogleduje, »Karin.«
Dekle je napravila začuden izraz. »Veš … moje ime?« je z besedami izrazila svojo začudenost. Njene sive oči so zatem ušle proti Petrovi tanki jopici in raztrganimi hlačami. »Oh, gotovo zmrzuješ!«
»Ne skrbi zame,« je z odločnim glasom rekel mladenič. »Važno je, da tebe ne zebe.«
Karin so se ustnice raztegnile v rahel nasmešek od nerodnosti, a je kmalu postala resna. »Obleci ga,« mu je ukazala in slekla s sebe kašmirski plašč, ki ji je tako dobro pristajal.
Peter je sprva obotavljal, vendar ga je Karinin pogled prepričal, da je vzel oblačilo in si ga nadel čez staro jopico. »Hvala,« se ji je zahvalil. »Zdaj moram iti. Moja družina računa na hrano.«
»In plačal boš s tem drobižem?« Karin je Petra prijela za roko in iz žepa potegnila bankovec za dvesto evrov. »S tem jih boš brez težav nasitil.«
»To je veliko,« je bil presenečen Peter, očarljivo dekle pa mu je le pomežiknilo in odhitelo svojo pot.