ime: Anabell
kraj: šola
čas: pomlad, dopoldne
Anabellin obraz je obsijalo sonce, ki je skozi zavese prodiralo v prostor. Njene globoko-rjave oči so švigale sem ter tja ter si ogledovale najrazličnješe stvari, pravzaprav vse, ki so jih lahko opazile.
lahko bi trdila, da nihče v razredu ni poslušal profesorice, ki jim je razlagala o peroidnem sistemu - na dolgo in široko, brez da bi spustila najmanjšo podrobnost. Razlaga okrašena z njenim monotnim zdolgočasenim glasom se je končala, ko je konec ure naznail glasen šolski zvonec. Vsi so hitro začeli pospravljati zvezke v torbe, le Anabell je odstone gledala nekam, kot da bi nekoga iskala.


Na ramena si je počasi oprtala šolsko torbo in še vedno odsotno gledala. Popravila si je svojo belo srajčko, zatlačeno v karirasto sivo krilo. Nekdo jo je portpljal po rami.
Sunkoma se je obrnila, tako, da so ji njeni snežno-blond lasje padli na obraz. Popravila si je, da je lahko razločila postavo za sabo.

"Greva? Kar domov? Jaz ne mislim jesti nekuhanih testenin namočenih v vodo." je rekla.
"Okej, Lill. Raje stradam ko da jem šolsko kosilo." Ji je odvrnila najboljša prijateljica. Lillyna usta so se zakrivila v nasmešek, stopila je korak naprej, prosti vratom.


Lilly sploh ni bilo njeno pravo ime, v resnici je bila Lilliana, toda tako je še profesorji niso klicali. vsi so jo klicala Lilly, le njeni bliužnji prijatelji - zanje je bila Lill. Imela je svetlo rjave lase, bili so skodrani. zelo skodrani. Ko si jih videl si se vprašal, če si je na laseh predolgo časa pustila navijalke. Imela je iskrivo rjave oči, ki so se čudovite svetile pod sončno svetlobo.


Stopili sta do omaric. Anabell je že začela vrteti kodo, ko je za sabo zaslišala še kar preznan glas: "Spet tu Borth? Spokaj stran, tu imam jaz omarico!!"


To je to, vem, da ni dobro. Se opravičujem za pravopisne napake!