kmalu oddam naslednje poglavje moje zgodbe
(P.S. še za nazaj sem oddala, če sem pa kaj pozabila mi napiši)

8. Poglavje: vse ok z mano?

Ko sem prišla da prvega dne petega razredu v dnevniku, je tam pisalo samo »lepo je bilo« in nekoliko žalosten smeško. čeprav to nima ravno veliko smisla. Potem pa nekaj povsem vesoljsko nerazumljivih čačk. Zato sem brez, da bi pogledala na uro skočila v kolikor-tolikor pospravljeno posteljo, se pokrila s puhasto belo odejo, ker me hitro začne zebsti in…ne, pravzaprav nisem šla spat, pobrala sem telefon in začela poslušati glasbo.
Naslednjega jutra (zame kar danes) sem nekoliko pred osmo uro grozno težko vstala. Počutila sem se tako zaspano, pa ne kot, da ne bi spala, ampak kot da bi včeraj pred spanjem telovadila vsaj eno uro.
Čez nekaj slabih minut sem se zavalila v kopalnico kjer sem si počasi umila svoje poševne zobe in sem se čudežno takoj počutila bolj budno, kdo ve zakaj. Malo hitreje sem, še vedno v pižami, stopila do velikega ogledala pri moji garderobni omari.
Nimam pojma zakaj sem kot mlajša menila, da je moj obraz grozno okrogel, kar sem zagledala v zrcalni podobi pred mano in se zavedala da je imelo precej dolg ovalen obraz. Z obema rokama sem se zmedeno prijela za rob med čelom in lasmi in stresla glavo. Eh, kakor kaže vse skupaj bom vseeno morala počesati svoje razkuštrane lase. Ali pa če naredim stransko kito in pustim kratek šopek las na vsaki strani. Spletla sem si jo, ter si jo ogledovala pa mi nekaj ni bilo všeč.
Aja, to totalno ne paše k moji preveliki sivi pižami. Odprem garderobno omaro in si jo nekaj časa ogledujem potem pa povlečem svetleče bele kavbojke iz dna kupa vseh hlač, črtasto belo-roza majico s tri-četrt dolgimi rokavi ter jeans modro jakno. Ker me pač hitro zebe. Ker pa je itak nekaj manjkalo sem porabila še dodatnih nekaj minut, da sem iz zmešnjave na vrhu omare povlekla črn pas. Okej temu pa lahko brez obžalovanja rečem prfect outfit.
Čez dobri dve uri se v šoli se med malico pripravljam na naslednjo uro likovne medtem ko še grizljam svoj čokoladni piškot, imam namreč svojo in ne šolsko malico. Nato pa do mene nepričakovano pride Nik.
» Am, hej... jaz ne bom popil svojega jabolčnega soka, lahko ga imaš« sovražim občutek, ko vem, da sem cela rdeča iz drugega razloga, kot ko sem v savni.
»oh, hm, hvalaa« nerodno se nasmehnem medtem ko je on presenetljivo resen in primem njegov sok. Če kaj obožujem je to on…čakaj ne, hotela sem reči, da obožujem jabolčni sok.
» s-si slišala kaj je prej rekla gospa Katarina? Mislim sploh..« obožujem občutek ko pride k meni, eno vrsto klopi pred njegovo in začne z nasmehom govoriti zabavne stvari. Čeprav ga vedno poslušam, oči nikoli ne morem odtrgati od njegovih svetlih razmršenih las, obrnjenih v levo stran obraza in njegovih borovo zelenih oči.
Seveda po nekaj minutkah, ki so zame minile kot blisk, mu zmanjka besed jaz pa jih tako kot vsak torek, četrtek ali petek v tednu nimam kaj reči ker sem izgubila dar govora, vsaj takega kot ga imam ko na primer pišem dnevnik ali govorim z Karo.
Njegov nasmeh počasi usahne in vrne se na svoj prostor jaz pa v tišini obžalujem in hkrati praznujem za dogodek minulih bliskovitih minut.
Prav no če že moram reči, res mi je všeč on in njegov humor in oči in njegov stil oblačenja in to koliko puloverjev s kapuco ima, katerih si jaz želim že celo večnost pa se mi niti sanja ne kje so dostopni za dekleta. In ne nihče ne ve zato. Dejansko nihče.
Če bi komu povedala bi Kari, kar sem enkrat želela ampak potem sem se spomnila kako je enkrat govorila o fantih in da se ji Sandra ki ga ima gnusi ampak kakorkoli zdaj ne govorimo ravno o tem, vsaj želimo ne.
Ker je ura sporočala da bo odmor še dobrih 8 minut sem pristopila do Karinega hrbta, ki je bil obrnjen k meni, se obrnila in ji pomahala v obraz. Ja vem no, rada živciram ljudi.
Ni mi odgovorila ker je ravno govorila z Gajo in Nevo in to popolnoma razumem zato sem se vsedla na mizo zraven njih in počakala. Ampak…s časoma se mi je zdelo, da me ne opazijo, ali pa menijo, da ne spadam v ta pogovor zato sem skočila nazaj do svojih zvezkov in začela risati zapuščeno obalo kjer se dogaja sončni zahod. Kaj ta slika predstavlja? Zdi se mi, da samo rada rišem sončne zahode, to je vse.

Med likovno umetnostjo imam najbolj rada to, da se lahko pogovarjamo in da Karasedi na moji desni. Povlečem jo za rdečo jakno in čakam, da se obrne. Ko se po nekaj sekundah ne, jo želim še enkrat opomniti, na to, da obstajam, pa opazim, da Anastaziji razlaga kako narisati 3D mizo. Razumljivo, saj jo moramo naslikati za likovno umetnost in je čisto logično, da niso vsi tako dobri v risanju kot midve. Pustim jo in si grem k umivalniku naliti malo več vode in umiti čopič, da ga lahko namočim v naslednjo barvo.
Med odmorom za kosilom sem se v koloni, tri ljudi za Karo ves čas prestopala z noge na nogo. Želela sem govoriti z njo, glede na to, da dKares še nisem. Hitro sem pobrala najlepši pladenj na kupu, nanj naložila krožnik s preveč majhno kepico rižote, paradižnikovo juho in stekla, tako hitro kot pač lahko, glede na to, da ne želiš, da se ti juha polije, do tretje mize v drugi vrsti v jedilnici, da bi ujela prazno mesto zraven Kare..pa…pa sem razočarKaro spoznala da ob njej že sedita Gaja in Anastazija.
»hejla« ji nerodno pomaham, ko stojim za njo, čeprav je nekoliko težko držati tisti pladenj za kosilo v rokah.
»hoj« reče nekoliko brezbrižno, med žvečenjem solate.
»em, sm mislila, da bova zdaj skupaj sedeli«
»aja! Sori res! Ampak Anastazija in Gaja sta me prej vprašali. Oprosti res, lahko jutri?«
»ja ja itak sej razumem« izdavim in zletim na konec mize zraven Neve. Nasmehnem se ji, ona s polnimi usti prijazno pokima jaz pa se usedem na stol zraven njenega.
Pa prosim ne mislite, da je Karaslaba prijateljica, morate razumeti, da ima tudi druge prijatelje tako kot jih imam tudi jaz. ker pa Neva ne rada preveč govori med kosilom začnem misliti o svoji risbi samotne plaže.
Sedaj se mi ne zdi več samo kot priljubljen motiv, ampak kot prostor ali oseba, s katero se nihče ne druži ali nihče ne gre tja, v resnici pa je očitno, da zamujajo nekaj velikega.

Živjo upam da je vredu če ti da ma za prebrat prvo poglavje moje nove zgodbe. Drugo poglavje pa boš potem prebrala ko ti bom nalogo oddala za oceno.

1. Poglavje - Spoznavanje.
Sedim na tleh v moji sobi. Ob meni je moja najboljša prijateljica Kat. Iščeva mi službo. Tako da bom z njo zaslužila malo denarja. Nato pa nekdo potrkal na vrata. Bil je moj brat. Ime mu je Brandon. Star je 19 let. Hodi na faks. No če smo bol natančni ravno je začel hoditi na faks. Drugače se še kar dobro razumeva, ampak ko pa kar tako pride mi pa res ni všeč.
Aja čist sem pozabila. Jaz sem Zoey. Stara sem 18 let hodim v 3. Letnik gimnazije. Kat mi pravi, da sem zelo pametna in tudi Brandon in mami in oči… tako, da mogoče sem pa res malo bolj pametna. Poleg tega rada pojem. A to je moja skrivnost. Nočem peti v javnosti. Strah me je da se mi bodo ljudje smejali. No v bistvu ni čisto moja skrivnost, ker ve še Kat in enkrat je ugotovil Brandon. Ampak zabičala sem jima, da ne smeta nikomur povedeti.
Brandon: »Zoey nujno se morava pogovorit.«
Zoey: »Ne morem. Nevidiš, da nekaj delam?«
Brandon: »Prav potem pa se morava pogovorit takoj, ko boš nehala »nekaj delati«.«
Zoey: »Prav.«
Brandon je nato odšel. Potem pa je Kat zazvonil telefon. Bila je njena mami. Nevem kaj sta se pogovarjali in me tudi ne zanima preveč. Z Kat sva iskali 2 uri, a našli nisva ničesar. Kat je lahko vesela, da je dobila delo v kavarni. In ko smo že pri Katini službi kmalu bo morala začeti zato je odšla. Odločila sem se da odidem do Brendonove sobe. Potrkala sem. In vstopila.
Brandon: »Poglej to.«
Zoey: »Kaj je to?2
Brandon: »Smithovi pridejo sem, da bi našli pevce za naslednji musical.«
Zoey: »In?????????????????????????????????????????????«
Brandon: »Poglej super poješ morda bi lahko poiskusila to namesto, da si iščeš službo?«
Zoey: »Premislila bom?«
Brandon: »Prav.«
Smithovi so zelo bogata družina, ki ima tri otroke, ki so dobri pevci. Zato po vsem svetu prirejajo musikle. Najstarejši otrok je Phenix. Phenix je star 19 tako kot Brandon. Torej drugi otrok je dekle. Ime ji je Sharon. Sharon pa je star 18 tako kot jaz. Najmlajši otrok je prav tako deklica in sicer ji je ime Sabrina. Star je 14 let. Njihovim staršem je ime Hanry in Ember. Nevem kakšni so v resnici, vem pa, da so res dobri pevci.
Poklicala sem Kat in jo vprašala kaj si misli. No ni bila ravno proti. Kot, da bi pričakovala kaj drugega. Rekla pa je tudi, da se moram sama odločiti. Odločila sem se, da grem teč. Vedno, ko tečem se sprostim in potem lažje razmišljam. Hitro sem pograbila najbližjo trenirko, obula superge, vzela telefon in denar, da se vstavim v Sončni kavarni, kjer dela Kat. Na telefonu sem si prižgala pesem Kelly Clarkson – Broken & Beautiful. Tekla sem skozi park in razmišljala.
Ali naj ali ne. Sem sposobna česa takega? Sem dovolj dobra? Je to sploh dobra ideja? Ne vem kaj naj. Kako naj povem mami in očiju? Ali mi bosta sploh dovolila? Ne vem ali sem pripravljena na kaj takega. Odločila se bom! Ja! Seveda mi lahko vspe kaj takega. Zakaj sploh dvomim vase?
Pesmi je bilo konec začela se je nova. Ker sem imela odprto mapo z Kellyinimi pesmimi je bila naslednja Stronger. Spet sem začela razmišljati.
Uspelo mi bo. Tako kot mi uspe v šoli pri pouku. Jaz zmorem to.
Zavila se s poti namest, da bi šla do Sončne kavarne sem tekla do mamine službe. Mami dela v pisarni. Hitro sem prispel. Snela slušalke in kapuco ter šla notri. Ustavila sem se na recepciji.
Zoey: »Živjo Summer.«
Summer: »Živjo Zoey. Povej kaj potrebuješ.«
Zoey: »Ima mami kakšen sestanek?«
Summer: »Mmm. Ne!«
Zoey: »Hvala.«
Summer: »Ni za kaj.«
Summer je moja prijateljica od mene je starejša leto in je Brandonova punca, zato jo kar veliko vidim. Summer je zelo prijazna punca. V stolpnici, kjer dela mami, dela Summer od sredine poletja. Iskali so novo receptorko in Summer se je odločila, da bi bila to super služba za njo.