nihče ne ve, kdo si ti, ki te ljubim,
ki te v mislih že dvajsetič zasnubim.
nihče ne ve, o katerih modrih očeh sanjam,
kakšno dramo zganjam,
ko me te oči ujamejo kako strmim,
ko vsrkavam te, kot da le zato živim.

in mogoče res živim le za to,
da lahko cel dan gledam v modro nebo,
in si mislim, da so to tvoje oči,
ko prebedim vse te noči,
da lahko v mislih si ponavljam tvoj nasmeh,
da lahko razmišljam o tvojih ravnih zobeh.

in potem pridem v šolo s podočnjaki do kolen,
za sabo vlečem pulover volnen,
in nasploh kot neprespan medved izgledam,
in se raje sploh več v pgledalo ne gledam.
ker jas sem tu zato, da gledam tebe
in ne sebe.

ker te ljubim
in v mislih že enaindvajsetič zasnubim