Se vam ne zdi, da zadnje čase ogromnokrat slišimo: "Nisem normalen(na)"? Dobesedno VES ČAS. Tukaj, v RL, povsod se bo našel kdo, ki bo ali žalostno, ker ga ne sprejemajo, ali hudomušno, ker se mu to zdi fajn in smešno, ali čisto tako rekel, da ni normalen oziroma normalna. Ampak... Ljudje, kaj dejansko pomeni, da si normalen?

Vem, da zdaj tukaj zvenim kot neka butasta filozofinja, ampak dejansko me zanima, če bi znali odgovoriti na vprašanje: "Kaj pomeni biti normalen?"

Ja, pričakovala sem, da bo kdo pomislil: "Da nosiš oblačila po zadnji modi, govoriš bombardiro crocodilo, kletvice, nimaš nekaj najboljših ocen in nisi piflar, da si lep, poslušaš popularno muzko, da nisi malo 'prfu*nen'." In kaj to pomeni? Da si tak kot večina. Ampak kako veš, kdo je normalen? Tisti, ki je tak kot večina, ali tisti, ki je drugačen? Ali je sploh kdo normalen? Zakaj bi večina pomenila normalo?

Noben človek ni normalen in noben ni nenormalen. Ni nekaj vmes, ni bolj normalen/manj normalen. Biti normalen je samo pojem, ki si ga je izmislil človek, in ne dejansko stanje. Ste kdaj slišali za npr. normalno in nenormalno lisico? Ali normalnega in nenormalnega morskega konjička? Bi rekla, da ne. Zato si zapomnite: biti normalen je človeška izmišljena bedarija in ne nekaj resničnega.

Normalen in nenormalen človek ne obstaja. Obstaja človek, ki je tak kot drugi, ki se je zato, da bi bil "normalen", odločil raje capljati za drugimi in se oblačiti kot oni, poslušati to kot oni. Ne rečem, da komu tak stil glasbe ali oblačenja ni všeč, ker vem, da komu tudi je, ampak ne bi pa rekla, da bo imelo pol šole črn nahrbtnik z belim napisom Nike samo zato, ker so se SLUČAJNO vsi isto leto, ko je postal modern, zapičili vanj, ker jim je bil tako všeč. Tak človek je raje zatrl svoj okus, da bi bil sprejet med "normalnimi" ljudmi in s tem si je prihranil mnogo trenutkov, ko bi doma jokal, ker ga v šoli zafrkavajo, ali vzdihoval, ker ga razred ne mara. Toda potem poglejte drugačne. Tem pogosto takšnih trenutkov ne manjka. Toda ob tem postajajo močni. Oni niso tisti, ki padejo, temveč tisti, ki se vsakokrat poberejo in ob tem nekoliko zrastejo. Že za to, da ostanejo zvesti sebi, potrebujejo moč in pogum. In ko najdejo človeka, ki je prav tako drugačen, prav tako odrinjen, ki si prav tako upa ostati zvest sam sebi in ne slediti ostalim, biti "nenormalen", se lahko razumeta veliko bolje kot dva "normalna" človeka, ker ju povezuje nekaj, kar ni tako pogosto kot to, da si tako rekoč normalen.

Vem, da zdaj izgledam kot malo zamorjena in ne-za-hece filozofinja, ampakto sem morala dati iz sebe, ker imam dovolj, da ljudje drug drugega odrivajo, ne sprejemajo, se posmehujejo, ker niso enaki. Svet bi bil tako dolgočasen, če bi bili vsi enaki...