*roza*STRAH*roza*
Ja - vse naj je kdaj strah. Nekateri strahovi so čisto nedolžni kot sta strah pred kačami ali pajki. Nekateri pa te lahko stanejo življenja.
Slišala sem že nešteto zgodb o bulimiji, anoreksiji in strahom pred bruhanjem... Mogoče se na prvi pogled zdijo kot čisto navadni strahovi, a to so resne zadeve, ki lahko uidejo izpod nadzora.
Sama na srečo nimam takih izkušenj in v bistvu pojma nimam kako se počutijo taki, a vseeno jih poskušam razumeti. Imam pa izkušnje z drugimi strahovi, ki pravzaprav sploh niso tako redki in ima mnogo ljudi preglavice z njimi.
*b*Hodobna tetka tema...*b*
Velika večina otrok na svetu se najbolj boji teme. Ker ne vidijo nič drugega kakor črno praznino, jih je strah. *i*Kje je mama? Kje je ata?*i* se sprašujejo in v temi poskušajo najti kaj znanega. To se dogaja predvsem pri malčkih, ki so močno navezani na svoje starše.
Jaz pa sem se do neke mere bala senc, ki sem jih ponoči videla. Pred kakim letom sem iz kopalnice do postelje (kljub mojemu strahu pred tekom) zdrvela tako hitro da bi še Sonica prehitela! Bilo me je namreč strah, da me bodo zgrabili levinje (ne sprašujete zakaj levinje in ne tudi levi, ker vsi vedo da plen lovijo le samice!) in me živo požrle. Resno - bilo je grozno. Zdaj sem to sama od sebe nekako "prerasla" in se teme ne bojim več.
*b*Nesreče se dogajajo, a zakaj se morajo...*b*
Ko sem bila stara okoli 9 let, sem gledala nek filem v katerem je nekdo doživel srčni zastoj (ali nekaj podobnega) in vse od takrat me je bilo nevede strah, da bi se kaj takega zgodilo meni. Nikoli nisem o tem razmišljala kot o strahu, a zdaj sem se že navadila in ploh ni več tako hudo. Še vedno pa mi ni prijetno če kdo govori o tem.
Potem pa sem pri 12-ih (prejšnje leto) brala brala strip *i*Nasmeh*i*, ki me je totalno prestrašil. Od takra naprej se bojim tekati, saj me je strah, da bom padla in se mi bo kaj zgodilo. Sploh se nisem zamislia nad tem, da se mi je v resnici ni treba bati, saj sem že padla vsaj miljonkrat - in še vedno sem živa. Pravzaprav sem imela do zdaj kar precejšnjo srečo, saj se mi razen prebite brade (ki so mi jo zakrili le z obližem) ni zgodilo nič groznega. Moj sestrič me je nekoč celo rekel (citiram): »Ti si neprebojna!« Čeprav je šlo le za bitko z vodnimi balončki, sem se ob tem počutila kot da sem zares neprebojna. In če pomislim - vsi bi se morali tako počutiti. Vsak dan. Vsako noč. Vedno in za zmeraj.
Tudi vam želim da se počutite neprebojne! Upam, da se že. <33 Če pa imate izkušnje s kakšnimi strahovi s katerimi ste se srečali , bi o tem z veseljem brala v komentarjih. Najraje bi slišala kako ste se soočili z njim. :)
Upam, da vam je blog všeč. Če pa ne, bom vesela popravkov. :)
*b*Vaša, Spletna punca<33*b*
Ja - vse naj je kdaj strah. Nekateri strahovi so čisto nedolžni kot sta strah pred kačami ali pajki. Nekateri pa te lahko stanejo življenja.
Slišala sem že nešteto zgodb o bulimiji, anoreksiji in strahom pred bruhanjem... Mogoče se na prvi pogled zdijo kot čisto navadni strahovi, a to so resne zadeve, ki lahko uidejo izpod nadzora.
Sama na srečo nimam takih izkušenj in v bistvu pojma nimam kako se počutijo taki, a vseeno jih poskušam razumeti. Imam pa izkušnje z drugimi strahovi, ki pravzaprav sploh niso tako redki in ima mnogo ljudi preglavice z njimi.
*b*Hodobna tetka tema...*b*
Velika večina otrok na svetu se najbolj boji teme. Ker ne vidijo nič drugega kakor črno praznino, jih je strah. *i*Kje je mama? Kje je ata?*i* se sprašujejo in v temi poskušajo najti kaj znanega. To se dogaja predvsem pri malčkih, ki so močno navezani na svoje starše.
Jaz pa sem se do neke mere bala senc, ki sem jih ponoči videla. Pred kakim letom sem iz kopalnice do postelje (kljub mojemu strahu pred tekom) zdrvela tako hitro da bi še Sonica prehitela! Bilo me je namreč strah, da me bodo zgrabili levinje (ne sprašujete zakaj levinje in ne tudi levi, ker vsi vedo da plen lovijo le samice!) in me živo požrle. Resno - bilo je grozno. Zdaj sem to sama od sebe nekako "prerasla" in se teme ne bojim več.
*b*Nesreče se dogajajo, a zakaj se morajo...*b*
Ko sem bila stara okoli 9 let, sem gledala nek filem v katerem je nekdo doživel srčni zastoj (ali nekaj podobnega) in vse od takrat me je bilo nevede strah, da bi se kaj takega zgodilo meni. Nikoli nisem o tem razmišljala kot o strahu, a zdaj sem se že navadila in ploh ni več tako hudo. Še vedno pa mi ni prijetno če kdo govori o tem.
Potem pa sem pri 12-ih (prejšnje leto) brala brala strip *i*Nasmeh*i*, ki me je totalno prestrašil. Od takra naprej se bojim tekati, saj me je strah, da bom padla in se mi bo kaj zgodilo. Sploh se nisem zamislia nad tem, da se mi je v resnici ni treba bati, saj sem že padla vsaj miljonkrat - in še vedno sem živa. Pravzaprav sem imela do zdaj kar precejšnjo srečo, saj se mi razen prebite brade (ki so mi jo zakrili le z obližem) ni zgodilo nič groznega. Moj sestrič me je nekoč celo rekel (citiram): »Ti si neprebojna!« Čeprav je šlo le za bitko z vodnimi balončki, sem se ob tem počutila kot da sem zares neprebojna. In če pomislim - vsi bi se morali tako počutiti. Vsak dan. Vsako noč. Vedno in za zmeraj.
Tudi vam želim da se počutite neprebojne! Upam, da se že. <33 Če pa imate izkušnje s kakšnimi strahovi s katerimi ste se srečali , bi o tem z veseljem brala v komentarjih. Najraje bi slišala kako ste se soočili z njim. :)
Upam, da vam je blog všeč. Če pa ne, bom vesela popravkov. :)
*b*Vaša, Spletna punca<33*b*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: prfect one:hugging:
1
Moj odgovor:
#prijavljenapunca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pust(vem, da je se dalec)
hello!
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris






Pilov blog