Dragi dnevnik!

V moji glavi kričijo glasovi,
srce zbija v prsih močno,
v telesu butajo mi valovi,
zakaj živeti tako je težko.

Ana kriči "preveč si pojedla",
depra mi pravi "daj že umri",
tesnoba me stiska "svet je nevaren",
od vseh teh misli, se mi v glavi vrti.

Najmanjša malenkost lahko spravi me iz tira,
najmanjša malenkost nažene strah v kosti,
najmanjša napaka ne da mi mira,
najmanjša napaka ne da dihati.

Ena beseda me prizadene,
napačna kretnja zaneti požar,
takrat potrebujem le, da kdo me objame,
a misli pravijo mi, da nikomur ni mar.

Jaz vem, da misli so daleč od resnice,
a tako težko jih preslišati je,
ko namesto mirne reke v tvoji glavi so brzice,
ni druge kot da boriš se, da ti uspe.

Saj so tudi lepe misli,
besede, ki potolažijo me,
saj so tudi trenutki ki niso tako kisli,
takrat lahko samo upam, da čim dalj ostalo tako bo vse.
A rožice v meni le kratek čas cvetijo,
kmalu spet zakrijejo temni jih oblaki, ki po meni se podijo.

Hvala ker poslušaš deklico z depresijo.
:black_heart::black_heart::black_heart: