Tukaj Kikica in ja — danes pišem o rokometu, ker je to moj life:hearts:(lektorirano by my bestie nasty luv u)))


Rokomet = moja terapija

Ne vem sploh točno, kdaj sem se zaljubila v rokomet. Mislim, da takrat, ko sem prvič zadela gol in sem se počutila kot da sem zmagala svetovno prvenstvo.

Od takrat naprej je to to.,glasen zvok žoge, kričanje trenerja, pa tista napetost pred tekmo — meni je to najboljši filing ever.


Treningi (ja, včasih bi najraje umrla)

Treniramo večkrat na teden in iskreno? Včasih se mi res ne da. Šola, testi, drama, hormoni — vse na kupu.

Ampak pol prideš na trening, se ogreješ, začneš laufat, pa kar pozabiš na vse.

Delamo:

šprinte (najhujše:sob:)

vaje za moč

akcije za napad

obrambo, kjer se res boriš za vsako žogo


In ko ti rata ena dobra akcija… to je tak adrenalin, da si še tri ure po treningu buden.


Tekme = stres + najboljši občutek

Pred tekmo sem vedno malo živčna. Roke potne, v glavi si že 50x predstavljam kako bom zgrešila sedemmetrovko.

Ampak ko sodnik zapiska in igra steče, se vse umiri.

In ko zadaneš… pa slišiš soigralke kako kričijo tvoje ime — ni lepšega.


Zdravje (ja, tudi na to mislim)


Poskušam:

dovolj spat

pit več vode

pojest nekaj konkretnega po treningu


Ne kompliciram z dietami. Samo vem, da če ne jem dovolj, nimam energije in sem na igrišču kot zombi.

Najboljša stvar pri rokometu?

Ekipa.

Resno. To niso samo soigralke. To so punce, ki te vidijo, ko si čisto "hin", ko jokaš po porazu, ko se dereš od smeha v garderobi.




Včasih je naporno. Včasih bi vse pustila. Ampak potem pridem na trening, primem žogo in vem — to je to.

Rokomet je super šport qmpak si pa res želim da bi blo več možnosti za profi treniranje.

Če igraš rokomet — veš o čem govorim.
Če ga ne — probaj. Mogoče se zaljubiš tako kot js.


Always&forever,
Kikica