Hej! :smile::smile::grin::grin:Takoj za 10. delom sem šla pisat še 11. del, da se vam malo odkupim, ker ste toliko časa čakali na nov del. :confused::confused:11.del bo posvečen temi o poslušanju ljudi. Morda poznate knjigo Momo pisatelja Michaela Ende. No, če jo, prav, če ne, pa tudi prav. Osrednji lik zgodbe je deklica Momo, ki je znala prisluhniti ljudem. Bila je poslušalka, vsem je prisluhnila. Govorim o tem, da je lepo, če imamo ljudi, ki nam znajo prisluhniti. Ki jim lahko povemo skrivnost. Ki jim lahko zaupamo svoje težave ali karkoli drugega. Prispevajo k pogovoru, vendar ga ne prevzamejo in o njem ne govorijo. Taki ljudje poslušajo, da se lahko naučijo več. Dober primer take osebe je Momo. Ona je vedno prisluhnila prijateljem, a ni prevzela pogovora in o njem ni govorila. Znala je zares prisluhniti ljudem. Zato pa so jo tudi imeli radi. Imela je veliko prijateljev. Ko se je pogovarjala z njimi, se jim je zares posvetila. Niti pisnila ni, ko jih je poslušala. In vedno so potem njeni prijatelji našli rešitev, so se pobotali, ubrali pravo pot. Naslov te zgodbe je: Michael Ende: Momo.
Vse za ta del :relaxed::relaxed::smiley::smiley::smiley::smiley:Grem napisat še en del! :grin::grin: