Vrtnarjeva pesem

Saj ne obstaja večji mir,
kot tisti v zemlji, ko poglobiš prst,
ko vsak korak tišina pretrga,
a srce se smehlja v rasti sveta.

Dlan se poglobi v rodovitno prst,
vsako seme nosi upanje,
mali spomini na pomladne dni,
ko vse cveti, ko vse spet oživi.

Nekje v kotu vrta škrjančki pojejo,
sonce objema vsako steblo,
in v gredi, kjer cvetovi dišijo,
je vsak trenutek kot pesem poletja.

Dvigam roke, kot če bi letel,
in vsak listek je kot moj prijatelj,
ko plevem, ko negujem, ko ljubim,
zemlja me uči potrpljenja in ljubezni.

Korenine segajo globoko v srce,
kjer je tisto, kar nikdar ne mine.
Mali cvetovi na vsakem koraku
so darovi, ki jih z vsakim dnem prejemamo.

Vrtnarjenje je umetnost miru,
je ples s solncem in dežjem v očeh.
In ko pride poletna noč,
saj veš, da si del tega sveta,
ki raste, ki cveti, ki živi.