Zdravo! Kako ste? Jaz upam, da ok. No, danes sem napisala že drugi del, ampak se mi je tablica izpraznila in moram pisati od začetka..:rolling_eyes:.

Ena dogodivščina za mano. Me čaka pred vrati še druga? Bom spet brodolomila? Koliko časa bom, če sploh bom? No, verjamem, da vam je dc in se bom potrudila napisati kar se da zanimiv blog...
Tokrat se je moj dan začel normalno. Ura je bila 9.00 in v ribiškem čolnu sem čakala bratranca Roka. V daljavi sem opazila jato prelepih delfinov. Res da nisem znala voziti čolna, a sem ga nekako spravila v pogon. Šele, ko nisem več imela obale na dosegu pogleda, sem se začela zavedati. Zavedati, da bom spet brodolomila, če me Rok ne najde kar se da hitro, saj nisem znala opravljati krmila. Po petih minutah vožnje v ne znano kam, sem nasedla na otok. Samotni otok. Čoln sem najprej pregledala in ugotovila, da zaradi kamenja ob obali ni več za uporabo. Telefon mi je padel v vodo. Škoda, da ni vodoodporen. Iz vejevja, katerega je naplavila voda, sem si zgradila hišico na plaži. Spalno vrečo, katero sem imela vedno v nahrbtniku sem položila na tla in v roke zgrabila dnevnik. Tisti večer sem začela na novi strani, z novim navdihom in novo pustolovščino.
》Dragi dnevnik! Ponovno brodolomim, a tokrat na samotnem otoku. To ime mu pripisujem, ker ni na njem niti drevesca, kaj šele živega bitja. Bivam v majnši hiški na mivki ob morju. Narejena je iz premočenega vejevja, ki ga je naplavilo morje. Moja ročna ura kaže, da je ura 21.37. Nevem točno kako bom prišla dol z otoka in ali me sploh iščejo. Zdaj sva sama. Ti jn jaz dnevnik. Ni prvič, ko mi delaš družbo na moji pustolovščini. Zabavaš me in dobra plat tebe je, branje mojih pustolovščin. Ko se jih bo nabrala oz. če se jih bo, bom napisala blog o mojih brodolomih. Obljubim ti, da boš v njemu omenjen.《 Ob približnk desetih zvečer sem odtavala v svet sanj. Sanjalo se mi je, da sem naredila čoln in odplula z otoka. Zjutraj sem si privoščila sendvič, ki sem ga imela i ela od včeraj. Spomnila sem se sanj. Ideja, da bi ustvarila čoln, se mi je zdela dobra. Ko sem nabrala nekaj vej sem dojela, da jih več, danes ne bom našla, saj sem večino porabila za hiško. Veje sem vseeno spravila, ker je vsak dan naplavilo po nekaj šop vej. 4 dni sem čakala na začetek izdelovanja čolna. Predvidevam, da se sprašujete, kaj sem jedla med tem. Iskreno sem imela srečo, da je Rok pustil ribiško palico in druge pripomočke za ribolov v čolnu, saj sem si ulobila lepo orado. Poleg ribe sem jedla sadje, ki sem ga imela v nahrbtniku, če bi me med ribolovom zagrabila lakota. Sestavljen čoln sem potisnila v morje in ugotovila, da nimam veselj. Šele naslednji dan sem se odpravila, ker sem za izdelavo veselj potrebovala nožek, katerega tokrat nisem imela s seboj. Z ustvarjenim nožkom, sem izdolbla vesla. Odpravila sem se na pot. Približno sem si zapomnila v kateri smeri je pristanišče. Sredi morja me je prešinila misel. V roke pograbim dnevnik in pisalo...
》Trenutno sem v čolnu, katerega sem sestavila iz vej. Plujem proti pristanišču se mi zdi. Valovi me porivajo naprej. Opazila sem pristanjšče...Ojoj...In jeznega Roka. Ko sem prišla k njemu sem mu razložila kaj se je zgodilo. Začiden je bil, da sem "ponovno" brodolomila. Spraševal je kaj se je zgodilo, a sem le šla mimo njega...


To je vse. Upam, da se niste dolgočasili in da je bilo vsaj malo zanimivo. Če vam je všeč prosim dajte like v vsakem primeru pa lahko komentirate, Vesela bom pohval in kritik.
Lepo vas pozdravljam!
L.p. Struna