Evo to je moj prvi blog tko da... ne bo lih ne vem ki. Malo bo po resnični zgodbi, ma imena bodo spremenjena.

Bila sem pred šolo. Preobula sem se, zaklenila omarico in s škatlo odšla k tehniki. Pričakovala sem, da bo današnji dan normalen... pa ni bil. Prišel je učitelj in vstopili smo v razred. Izdelovali smo avtobomilčke iz umetnih mas. Razred izgleda takole; mize so v u, za mizami so omare, desno od njih je delavnica z raznimi stroji, potem pa na sredini teja u-ja kvadratna miza, učitelj ji pravi otoček, naprej od otočka pa leži še kateder. Vsedla sm se na stol in začela z delom. Učitelj je spet razložil kako in kaj moramo delati. Učitelj je rekel da bo zvonilo in da moramo začeti pospravljati. Moj sošolec me je začel izzivati (kot vedno) in me s fenom za segrevanje plastike začel pihati po glavi. Rekla sem mu, naj neha, ma ni pomagalo. Začel je nalagati lepilo iz lepilne pištole na mojo roko in me je zelo bolelo. Od bolečine sem spuščala solze.

Učitelj je to videl in naju oba poslali v računovodstvo. Ohladili so mi rano in mi dali led. Sošolec se je zlagal glede dogodka in (še dobro) je prišel psiholog, ki ima sosednjo pisarno. Povedala sem mu da me je na glavi opekel po glavi s tistim fenom in ko je slišal za vroče lepilo je znorel. Nadrl ga je in ga poslal v svojo pisarno. Napisati je mogel, kaj je storil in psiholog mi je prinesel pokazat. Rekla sem mu, da je celoten papir laž in sošolca je še bolj nadrl. Potem so mi dali škaf vode in notri sem namočila roko. Pogledala sem jo. Bila je polhna opeklin. Močila sem jo 20 minut, nato so jo povili in šla sem h pouku. Ko sem stopila v razred sem vedela, da bi se mi vsi režali, če ne bi bil pouk.

Sošolec je dobil vzgojni opomin in še zdaj imam povito roko, še zdaj me boli in ležim v postelji.

Če bo dovolj branj in ogledov, pridejo naslednji deli. Komentirajrte in upajte, da se čimprej zaceli pls.