Hej!
Nazaj sem z novim delom o življenju invalida. Hvala vsem, ki ste podali svoje mnenje glede tem v povezavi z invalidnostjo.
Danes bomo govorili o šolanju.
Invalidi imamo, kar se tiče šolanja povsem enake možnosti, kot vsi ostali. Po veliki večini invalidi (z gibalno oviranostjo, ne duševno.) hodijo v ''redne'' osnovne šole, kjer imajo spremljevalca. Sama ne hodim v redno šolo. Starši so me s sedmimi leti poslali v posebni center v Kamniku. Če kakšen Kamničan tole bere, ve o čem govorim. Center se z kratico imenuje CIRIUS ( Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik). Tam obiskujem program EIS, ki je v bistvu enak programu redne osnovne šole. Snov je ista. Glavna razlika je, da lahko imam v času pouka terapije. Hodim na fizioterapije, psihologa, delovna terapije, logoped,... Vse te terapije potrebujem. Če ne bi bila v tem centru bi imela zgolj fizioterapijo. Imam tudi odločbo o usmerjanju. V njej pišejo moje prilagoditve. Recimo NPZ sem lahko pisala 120 minut namesto 60 minut. Hitro se namreč utrudim. CIRIUS je edini zavod s programom EIS, drugje so le programi za otroke z duševnimi motnjami. Zavod je drugače super, vendar me nekaj moti. Pred več leti so se lahko v zavod vpisali ljudje brez odločbe. To se mi zdi dobro, saj so se lahko učili sobivati. Ker je center zavod so to počasi ukinili. Zdaj vedno bolj omejujejo vpis v center. Letos je bilo zadnjič, da so se lahko vpisali otroci brez gibalne oviranosti. Naslednje šolsko bo glavno, da bodo imeli gibalne oviranost. Brez tega se ne bodo mogli vpisati. Zdi se mi, da se vodstvo samo pelje v propad. Sama sem zato, da bi lahko hodili v CIRIUS ljudje brez kakšnekoli oviranosti. Ni mi všeč, da smo vedno bolj posebej. Smo ljudje, tako kot vi.
++++++++++++++++++
Upam, da ti je bilo všeč.
Za vprašanja sem na voljo,
VITICA