Hej!
Saj v bistvu niti nisem vedela, kam naj to napišem. Mogoče bo to sporočilce prestavljeno v smetišnico, pa vendar se mi zdi, da moram o tem spregovoriti tukaj.
~~~
Bila sem čisto običajno dekle. Veliko sem se smejala, imela sem prijatelje, svoje hobije... Kakor vsak najstnik.
Ne morem trditi, da se je to, kar je v meni zdaj, začelo med pandemijo. Pa tudi ne v letu ali dveh (saj nevem natančno) po koncute . Lahko bi rekla, da je bilo vse dokaj normalno, dokler ni prišlo novo šolsko leto (2022/2023).
September, oktober, november so bili kar pestri meseci. Te ''prijateljice'', za katere sem resnično upala, da so vredne tega nadimka, so me izdale. A ker sem bila tista ''ta pametna'' in uspešna v razredu, so se vračale nazaj in si me spet ovile okoli prsta. Kot da ni bilo vsega stresa dovolj.
Pridejo prazniki in januar. Umre mi ljubljena oseba. Na dnu sem bila. Jokala dni in noči. Z novim letom se je vse spremenilo.
Od tistega dne sem začela snemati sebe, medtem, ko sem jokala. Morda bi kdo ob tem pomislil, če sem zmešana. Nisem. Hotela sem videti, po kolikšnem času se bo stanje izboljšalo in bom lahko posnela tisti zmagovalen video: Zdaj sem močna!
Mislite da je prišel? Še vedno ga ni.
Od februarja pa do zdaj so me ljudje psihično uničevali.
Izdaje, nesramni vzdevki, nerazumevanje, osamljenost, žalost, problemi v družini, nesamozavest...
Ni bilo konca vseh koškov stekla, ki so se zarivali v moje srce.
Zaradi tega, ker sem dopustila, da me je vse to ubijalo, sem zdaj v depresiji. Grozni depresiji. Solze mi tečejo po licih kadarkoli sem sama. Srce je zlomljeno na koščke. Ves čas sem zaprta v sobi in spim. Nimam energije, obhajajo me zle misli. Skušam razložiti staršem, a me ne razumejo. Ne razumejo bolečine. Občutek imam, da sem sama na tem svetu. Da nisem vredna svojega telesa, sebe. Nemočna sem in strah me je.
~~~
Zato bi rada povedala vsem, ki so zdaj morda v podobni situaciji: Vedite, da niste sami. Na stotine ljudi se s tem bori. Vredni ste sebe. Ne obupajte. Ne vzamite si življenja, ker ste pomembni. Čeprav ste le ena sama kaplja v morju, konec koncev morje brez vseh majhnih kapelj ne bi obstajalo.
To vam govorim, ker meni tega ni nihče rekel. Ker želim, da imate vsaj malo upanja in zaupanja vase. Jaz verjamem v vas. Resnično niste sami!
Za vse, ki vas je mogoče ob branju tega zaskrbelo zame, naj vam povem, da bom v redu. Sčasoma se bom sestavila nazaj v prejšnjo podobo, čeprav bo morda to pustilo velike posledice na meni. A ne glede na vse, me boli. Zelo.

Imejte lepe počitnice in naužijte se lepih trenutkov.
Anonimnica