Stal je na hribu in z zadovoljstvom opazoval klanje pod seboj. Zemlja pod njegovimi nogami je bila delno zmrznjena, premočena od krvi, povsod so ležala trupla. Skoraj vsi nirthenski vojaki so padli pod neustavljivo vojsko senc in demonov. Tisti preživeli so v krikih groze bežali skozi zasnežene gozdove. Nirthen je bil skoraj uničen. Zdaj je morala pasti še njihova kraljica.

»Cerebus. Kakšno presenečenje.«
Cerebus se je obrnil in s posmehljivim nasmeškom na obrazu sprejel dekle za seboj. Nosila je črn oklep z zlatimi vzorci. Njeni vranje črni lasje so bili zlepljeni od črne demonske in rdeče človeške krvi. V njih ji je postrani stala krona – krona zadnje kraljice Nirthena.
»Kako lepo te je spet videti.« Posmehljivo se je nasmehnil kraljici. Dekletove hladne oči so ostale trdne kot zamrznjena zemlja pod njo.
»To torej hočeš?« Pomignila je na dolino poklanih vojakov. »Smrt? Uničenje? Prelivanje krvi? Ni vredno, Cerebus.« Njene globoke oči so ga skoraj prepričale. Skoraj.
»Mar res?« je zasikal. »Tole vse je tvoja krivda. Ti si svoje kraljestvo obsodila na uničenje. Ti si v smrt poslala vojake.«
Kraljičine oči so v trenutku zamrznile, postale so kot ledena sveča, ki je grozila, da ga bo prevrtala do smrti. Cerebus je seveda vedel, da to ni mogoče.
»Ne govori o mojem kraljestvu,« mu je ukazala, v njenem glasu je bilo ledeno svarilo. Cerebus je zlahka verjel, da je bilo ta kraljica dekle, ki jo je nekoč ljubil. Človek bi jo zlahka zamenjal za boginjo, ki se je odločila izgledati kot sedemnajstletno dekle.

V odgovor je izvlekel meč. Dekle ga je rahlo oplazilo z očmi, a ni reagiralo. Ostala je enako hladna in oddaljena kot prej. Sneg okoli nje je postajal vse bolj leden, gladek in trd. Cerebusa je prijelo, da bi naredil korak nazaj. Če bi ga led dosegel, bi postal demonska ledena sveča.

Cerebus ni pričakoval njenega naslednjega dejanja. Z glave si je potegnila krono in jo spustila v sneg.
»Kar predaš se?« Cerebus je bil iskreno presenečen. Dekletov pogled je postal jezen.
»Neumnež. Prava kraljica ne potrebuje krone. In če te že moram ubiti, bi to rada storila brez moteče krone.« Izvlekla je svoj črn-zlat meč.
Cerebusov pogled se je zmračil. »Ravnokar si zapravila edino priložnost, da bi od tu odšla živa.« Ni zapravil niti trenutka. Z vso silo je napadel kraljico. Dekle se mu je spretno izmaknilo in blokiralo njegov naslednji napad.
»Ni mi mar. Nirthen je izgubljen. Izbrisan je iz zemlje. Zato mu ti ne boš nikoli vladal.« Bila je bolj silovita kot je pričakoval. Skoraj mu je zbila meč iz rok, ko ga je porezala po členkih. Temperatura okrog Cerebusa je bila vse hladnejša.
»Nisem prišel uničiti tvojega kraljestva. Prišel sem uničiti tebe. Ti vojaki tam. Umrli so zate. Kraljestvo je izumrlo samo zato, ker mi ga ti nisi predala. Ozri se.« Pomignil je na drugo stran. Kraljica je počasi in previdno sledila zmeri njegovega pogleda. Njeno mesto je izbruhnilo v plamenih.

»Ti pošast!« Obrnila se je in ga napadla. Brez načrta A. Brez načrta B. V nagli jezi je spregledala, da je imel Cerebus polni dostop do njenih nog. Z mečem je porezal njeno koleno. Zakričala je. Njena koncentracija se je spuščala. Zrak okrog Cerebusa se je segrel nazaj.
Še enkrat je napadla, tokrat bolj premišljeno. Oplazila ga je po bradi in mu meči izbila iz rok. Porinila ga je na tla. Dvignila je meč. In oklevala.
»Kaj čakaš?« jo je izzovel. Njene oči so se jezno zaiskrile, a se je umaknila. Njen pogled je bil še vedno besen. Odvrgla je meč.
»Poberi se stran,« je zasikala. Cerebus je izkoristil njeno šibkost in medtem pobral meč.
»Res si željana umreti,« je pripomnil in napadel. Bila je brez orožja. Spotaknila se je ob lastne noge. Njen pogled je bil še vedno morilska ledena sveča, čeprav je vedela, da se je Cerebus ne bo usmilil. Še zadnjič se je zazrl v to neskončno sivino. Zamahnil je z mečem in na sneg prelil kri poslednje Nirthenske kraljice.