Živijo!
Napisala sem nov del moje zgodbe. Če imate kakršno koli vprašanje o Potterizmu lahko zapišete v komentarje in vam bom z veseljem odgovorila.
Pozdravvvv,
Potterqueen :zap:

Zjutraj sem se kot običajno odpravila v šolo. Ker je to verska šola, Potteristična šola, imajo učitelji nad desnim očesom narisano strelo.
Kot običajno sem se usedla v drugo vrsto pri oknu ter na mizo položila zvezek ter puščico. Počasi se je razred začel polnit, in s tem je naraščal tudi klepet. A kakšen klepet? To je bil tih, miren klepet, kot se za Potterheade spodobi. Ko je odbilo osem, je v razred prišla učiteljica, gospodična Lepotnik.
"Pozdravljeni učenci," nas je z nasmeškom pozdravila. Odzdravili smo ji.
"Danes imam za vas pripravljeni dve čudoviti novici," je začela. "Najprej; čez 1 mesec bomo obiskali Bradavičarko!"
Nekaj učencev je vznemirjeno zašepetalo.
"Dovoilm da na glas zavriskate od veselja!" je odločila gdč. Lepotnik.
Učenci lahko na glas govorijo ali vpijejo ali tečejo ali počnejo kar koli divjaškega, samo z dovoljenjem učiteljev. Če ne, jih doleti kazen.
"JUHEEEEJJJJ!" so zavreščali.
"Jupiii," sem tudi jaz zapela.
Nekaj časa je bilo v učilnici praznično vzdušje. Vsi so se veselili, a to ni trajalo dolgo.
"Tako! Preklicujem dovoljenje za vpitje!" je spet rekla Lepotnikova. "Čas je za drugo novico."
Vsi smo pozorno prisluhnili.
"Dobili ste novo sošolko!"
To ni sprožilo tolikšnega veselja kot prva novica.
Nekdo je dvignil roko.
"Ja?"
"Em, je ta sošolka tudi Potterhead?"
"Ne vem," je skomignila učiteljica. "Sigurno, saj drugače ne bi mogla priti na šolo. O, glej. Je že tukaj!"
In res. Vrata so se odprla, skoznja pa je vstopilo dekle. Imela je črne razmršene lase, ki so ji segali do ramen, gledala pa je na nek, meni bežno znan, način. Imela je tako torbo, kot vsi drugi, le da je bil na njej znak Bradavičarke. To je vzbudilo precejšno pozornost. Vsi so se nagibali prek klopi, da bi si bolje ogledali torbo. Ona pa se je le nejeverno odpravila čez razred ter sedla na edini prosti stol v razredu. In to je bil moj stol.
"Pozdravljena," jo je pozdravila gdč. Lepotnik.
"Hm, živijo," je zmedeno odgovorila.
"Bi se nam, prosim, predstavila?"
"Huh, ja, seveda."
Vstala je, ter se postavila pred tablo.
"Živjo vsem skupaj, jaz sem Myraphora. Prihajam iz alpskih pokrajin, sicer imam korenine v Veliki Britaniji. Stara sem 13 let in... To je to, hvala."
"Hvala tebi!" se ji je nasmehnila gospodična Lepotnik. "Zdaj pa, prosim sedi. Tega verjetno še ne veš: čez 1 mesec gremo obiskat Bradavičarko."
"O, super," je z, vidno narejenim, nasmeškom odvrnila Myraphora. A ko je sedla, je spustila neodobravajoč vzdih.
"Kaj pa je?" sem jo čisto tiho vprašala, a se je kljub temu zdrznila.
"Nič."
"Menda ne boš rekla, da se ne veseliš obiska?"
"Kako bi se ga. Od tam prihajam, same težave sem imela, zakaj misliš da sem prosila starše da me prepišejo?"