Ojla. Novi del Aninega skrivnostnega potovanja je zunaj. Hvala, če ga boste prebrali.
............
Čez pol ure je nekdo (mogoče Maruša) potrkal na vrata. Počasi sem se vstala in pokukala skozi ključavnico. Zagledala sem mamo. Imela je solzne oči. Postala sem rdeča v obraz. Previdno sem odprla vrata in sklonila glavo.
"Lahko vstopim?" me je vprašala.
Pokimala sem, zaprla vrata in se sesedla na tla ob steni.
Mama je dejala:
"Oprosti Ana. Nisem vedela, da ti toliko pomenijo prijatelji. Maruša je prišla zato, da bi te razveselila. Upala sem, da boš srečna, da imaš nekoga, ko si brez bratca. Res ne vem, kaj imaš proti Maruši."
"Mama, Maruša mi nagaja, se važi, me ne posluša, ko ji kaj prepovem, nasploh se obnaša kot, da je tu doma. In kaj je z mojim bratom?"
"Aha. Nisem vedela."
"Kaj je z mojim bratom, mama?"
"Tvoj bratec je.... Tvoj bratec je....huh....izginil."
"Kaj!? Ali Maruša ve? Zakaj si rekla, da je pri babici?"
"Maruša ne ve. Nisem ti rekla. Sama si to mislila."
"Aja. Lahko greš? Rada bi bila malo sama. Potem se pridem igrati z Marušo."
"Prav."
Mama se je vstala in odšla skozi vrata. Zaprla sem jih in po licu mi je spolzela solza...dve...tri...štiri.. in planila sem v jok. Bala sem se, da bo me Maruša slišala, ampak jokala sem vse bolj glasno. Vrgla sem se na posteljo, ki je zaškripala. Bila sem tako utrujena, da sem zaspala. V sanjah sem sanjala, kako bratca vlečejo stran od mene. Jokala sem, vendar nisem mogla nič.
V trenutku sem se prebudila. Nekaj časa sem le globoko dihala, nato sem se pa vstala in odšla do toaletne mize. Tam sem si poravnala lase, umila obraz in z labelo namazala svoje razpokane ustnice. Hotela sem iti v majhen igralni kotiček, ki sem si ga sama uredila, ko sem stopila na neko loputo. Sklonila sem se in zagledala komaj vidni kvadrat. Ob njem je bila majhna vdrtinica. Že sem jo prijela in potegnila, ko je na vrata spet nekdo potrkal. Bila je...... Maruša.
"Kaj je?" sem jo prijazno vprašala.
"Tvoja mami in oči sta rekla, da pridi dol." je bila odločna. Že je zakorakala po stopnicah, ko sme jo nagovorila.
"Maruša počakaj. Pridi v mojo sobo in mi pomagaj prinesti barbike."
Maruša se je obrnila in njene vedno vražje očke so se svetlikale.
"Res? Hvala Ana hvala."
In že je stekla do mene in me objela. Bila sme vesela, da zdaj ni takšna, kot je vedno. Pohitela sem za njo in skupaj sva v dnevno sobo prinesle dva zaboja barbik.
"Zdaj grem v jedilnico. Ti se pa tukaj igraj. Ne skrbi, čez nekaj trenutkov bom nazaj."
Stekla sem po dolgem hodniku in se ustavila pri tretjih vratih. Vstopila sem in zagledala starša, ki sta se sklonjeno glavo sedela pri mizi.
"Hoj."
"Ana....nekaj resnega se je zgodilo..."
..............
Upam, da vam je zgodba všeč.
Lep pozdrav, MagicBlue:rainbow: