Učiteljice ni bilo kakšno uro. Res je trajalo dolgo. Potem je prišla in nam rekla da bi danes v vsakem primeru športni dan. To vse je zvenelo takole:
»Prav učenci. Danes bi kot veste seveda imeli ŠD, zato vam naslednje 3 ure dovolim,, da ste v okolici šole, samo pazite da se ne izgubite!« cel razred je zakričal ter se pognal skozi vrata. Z Brianom sva seveda šla do slapu. Ko sva se slačila je bilo malo nerodno. Na ravne kamne ob vodi sva položila brisače in torbe. Tokrat je bil moj skok v vodo drugačen. Roke sem stegnila nad glavo ter dlani položila eno na drugo in v loku skočila v vodo tako da so v vodi bile najprej moje noge potem glava in na koncu kar cela. Pod vodo sem počasi odprla oči. Voda je bila čisto čista. Spodaj je bilo kakor v morju. Bilo je ogromno pisanih živali in rastlin. Potem sem ugotovila kako tako dolgo zdržim pod vodo. Oči sem lahko odprla čisto na široko. Malo so me pekle ampak mi ni bilo hudega. Ko sem imela oči odprte sem se nekako pomirila, ker sem videla kje sem. Obrnila sem se in zagledala veliko luknjo. Videla sem jo jasno, saj je iz nje prihajala svetloba. Roke sem ponovno iztegnila, tokrat naprej. Tudi telo sem postavila vodoravno ter odplavala proti luknji. Ko sem vstopila v luknjo sem videla, da je moja edina možna pot razen, da grem nazaj, da grem navzgor. Raztegnila sem noge in roke da so se oboji dotikali stene ter začela plezati. Ampak takrat sem se zavedla, da nimam več zraka. Odprla sem usta. Iz njih so prileteli mehurčki zraka. Pridobila sem malo več časa, da pridem do vrha. Plezala sem naslednjih 15 sekund, potem pa sem mela veliko stisko z zrakom. Začela sem še hitreje plezati. V paniki sem se izpustila stene in odneslo me je nazaj proti začetku luknje. Iztegnila sem roko proti svetlobi na vrhu tunela in gledala kako so mi iz usti plavali mehurčki. Počasi sem zaprla oči. Nato sem jih spet počasi odprla. Tako je potekalo naslednje 10 sekund, potem pa sem le počasi priplavala iz luknje in do gladine vode. Dvignila sem glavo in zahlastala za zrakom.
»Kje si bila tako dolgo? Kako si tako dolgo zadržala dih?« me je takoj začel zasuvati z vprašanji. Zadihana sem stopila iz vode in iz sebe lahko spravila le
»To je bilo epsko«
»Lahko bi umrla!« je Brian rekel kakor da bi poizkušal priklicati najbolj temno možnost, ki bi se mi lahko storila. Šla sem se zleknit na brisačo na kamnih in zaspala.


Zbudila sem se čez 45 minut. Še vedno sem ležala na istem mestu. Želela sem pogledat kaj je na vrhu tiste luknje, zato se nisem obotavljala in stekla proti vodi. Noge sem dvigovala visoko. Ko sem bila že do polovica v vodi sem se vrgla naprej, tako da sem imela roke pred glavo. Telo mi je v vodi vijugalo, da sem lahko plavala proti luknji.


Ta del je bil malo krajši. če vam je bil všeč ga lajkajte in se naročite na moj profil! vesela bom vsakega lepega komentarja.
Lp, Ilovecandy