Atopic dermatitis, mockery...pain✔ 1. del
7
Ojla,
sem Ela,13 letna pikasta tarča pogledov in trenutno imam en kup problemov... vsi me sovražijo in se norčujejo iz mene,...
Imam atopijski dermatitis, želim si, da bi me ljudje sprejeli in da ne bi bila tarča pogledov, saj mi je to v življenju prineslo veliko slabih izkušenj in slabe volje (ta bolezen). Pred parimi leti sem šla na smučarski tabor, ter tam so se iz mene norčevali, ter se mi smejali. Fanta, ki sta bila za mano sta me vprašala, če sem se "stepla" ker sem nad očmi imela rdeče lise, imela sem malce rdeč vrat, pikaste roke, noge itd. Skušala sem zadržati solze, saj ti otroci nevejo kakšno bolečino lahko prinesejo (bolj psihično kot fizično), ampak ni šlo. Preprosto sem poklicala mami ter ji povedala, da nemorem več živeti tako. Razmišljala sem že o samomoru, ali podobno. Vsi so me sovražili, nima smisla živeti. Na srečo imam starše, ki te znajo vedno potolažiti. Čez par dni se mi je stanje tako poslabšalo, da sem morala v bolnišnico. Tam sem preživela skoraj pol leta. Prestala sem kar nekaj operacij in posegov. Družina in sorodniki so me razveselili in pripravili napis "dobrodošla", ko sem se vrnila iz bolnišnice. V šoli me je moj razred lepo sprejel. (Držali so se zase in niso me preveč zafrkavali). Ampak ko govorim o drugih razredih, pa je to druga zgodba.
No kakorkoli... Moja bolezen mi je prinesla kar nekaj teža in veliko sem prestala, za to vas lepo prosim da pogooglate o tej bolezni. Dosegla bom svoj cilj, ko boste vsaj Pilovci razumeli, da sem trpela ter da mi je bilo hudo in da se boste soočili z ljudmi z to boleznijo ter se neboste norčevali. Polepšali bi mi življenje. (To zgodbo oz. 1. del sem napisala večinoma iz lastnih izkušenj, s tem da sem kaj priredila.)+(25 lajkov za nadaljevanje...)
sem Ela,13 letna pikasta tarča pogledov in trenutno imam en kup problemov... vsi me sovražijo in se norčujejo iz mene,...
Imam atopijski dermatitis, želim si, da bi me ljudje sprejeli in da ne bi bila tarča pogledov, saj mi je to v življenju prineslo veliko slabih izkušenj in slabe volje (ta bolezen). Pred parimi leti sem šla na smučarski tabor, ter tam so se iz mene norčevali, ter se mi smejali. Fanta, ki sta bila za mano sta me vprašala, če sem se "stepla" ker sem nad očmi imela rdeče lise, imela sem malce rdeč vrat, pikaste roke, noge itd. Skušala sem zadržati solze, saj ti otroci nevejo kakšno bolečino lahko prinesejo (bolj psihično kot fizično), ampak ni šlo. Preprosto sem poklicala mami ter ji povedala, da nemorem več živeti tako. Razmišljala sem že o samomoru, ali podobno. Vsi so me sovražili, nima smisla živeti. Na srečo imam starše, ki te znajo vedno potolažiti. Čez par dni se mi je stanje tako poslabšalo, da sem morala v bolnišnico. Tam sem preživela skoraj pol leta. Prestala sem kar nekaj operacij in posegov. Družina in sorodniki so me razveselili in pripravili napis "dobrodošla", ko sem se vrnila iz bolnišnice. V šoli me je moj razred lepo sprejel. (Držali so se zase in niso me preveč zafrkavali). Ampak ko govorim o drugih razredih, pa je to druga zgodba.
No kakorkoli... Moja bolezen mi je prinesla kar nekaj teža in veliko sem prestala, za to vas lepo prosim da pogooglate o tej bolezni. Dosegla bom svoj cilj, ko boste vsaj Pilovci razumeli, da sem trpela ter da mi je bilo hudo in da se boste soočili z ljudmi z to boleznijo ter se neboste norčevali. Polepšali bi mi življenje. (To zgodbo oz. 1. del sem napisala večinoma iz lastnih izkušenj, s tem da sem kaj priredila.)+(25 lajkov za nadaljevanje...)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej! super si to napisala. žal mi je, da moraš imeti zaradi atopičnega dermatitisa takšne izkušnje, hkrati pa imam tudi sama enake probleme. nekateri kar ne morejo dojeti, kako hudo zna to biti (in ne, ne pretiravam. sama sem večkrat morala cele mesece nositi povoje, ker sem se v spanju tako spraskala) in mislijo, da je to samo neka srbečica to pa je to. upam, da bodo s to zgodbo tudi tisti dojeli, da NI tako.
1
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatelji
Ojla,
tale problem imam že zelo dolgo časa, upam, da mi boste lahko pomagal.
Jaz poznam veliko ljudi, sem v veliko skupinah in vse, ampak nimam tko real frendov. Na nek način jih imam neki, samo niso taki, da bi jim res lahko zaupala. Če je kdo, ki bi mu lahko, pa vedno dobim občutek, da te osebi ne pomenim tolk, kot ona men, npr. da sm nekomu frendica samo da ima ta oseba še miljon boljše družbe od mene. Torej da nisem nobenmu tista prva izbira, da sem vedno second choice. Nevem, kako nej dobim nekoga, ki bi mi bil res dober frend in bi mu pomenila toliko, kot on meni, ker se zdej velikokrat počutim osamljeno. Sej v šoli na primer imam neko družbo, ampak recimo popoldne se nikoli ne dobim z nikomer (in se nisem že več let).
Res hvala če boste pomagal<33
tale problem imam že zelo dolgo časa, upam, da mi boste lahko pomagal.
Jaz poznam veliko ljudi, sem v veliko skupinah in vse, ampak nimam tko real frendov. Na nek način jih imam neki, samo niso taki, da bi jim res lahko zaupala. Če je kdo, ki bi mu lahko, pa vedno dobim občutek, da te osebi ne pomenim tolk, kot ona men, npr. da sm nekomu frendica samo da ima ta oseba še miljon boljše družbe od mene. Torej da nisem nobenmu tista prva izbira, da sem vedno second choice. Nevem, kako nej dobim nekoga, ki bi mi bil res dober frend in bi mu pomenila toliko, kot on meni, ker se zdej velikokrat počutim osamljeno. Sej v šoli na primer imam neko družbo, ampak recimo popoldne se nikoli ne dobim z nikomer (in se nisem že več let).
Res hvala če boste pomagal<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
TAKE ME THERE AGAINNNN!! :purple_heart::purple_heart::pray::pray:🥺🥺:joy::joy:Js ...