Atopic dermatitis, mockery...pain✔ 1. del
7
Ojla,
sem Ela,13 letna pikasta tarča pogledov in trenutno imam en kup problemov... vsi me sovražijo in se norčujejo iz mene,...
Imam atopijski dermatitis, želim si, da bi me ljudje sprejeli in da ne bi bila tarča pogledov, saj mi je to v življenju prineslo veliko slabih izkušenj in slabe volje (ta bolezen). Pred parimi leti sem šla na smučarski tabor, ter tam so se iz mene norčevali, ter se mi smejali. Fanta, ki sta bila za mano sta me vprašala, če sem se "stepla" ker sem nad očmi imela rdeče lise, imela sem malce rdeč vrat, pikaste roke, noge itd. Skušala sem zadržati solze, saj ti otroci nevejo kakšno bolečino lahko prinesejo (bolj psihično kot fizično), ampak ni šlo. Preprosto sem poklicala mami ter ji povedala, da nemorem več živeti tako. Razmišljala sem že o samomoru, ali podobno. Vsi so me sovražili, nima smisla živeti. Na srečo imam starše, ki te znajo vedno potolažiti. Čez par dni se mi je stanje tako poslabšalo, da sem morala v bolnišnico. Tam sem preživela skoraj pol leta. Prestala sem kar nekaj operacij in posegov. Družina in sorodniki so me razveselili in pripravili napis "dobrodošla", ko sem se vrnila iz bolnišnice. V šoli me je moj razred lepo sprejel. (Držali so se zase in niso me preveč zafrkavali). Ampak ko govorim o drugih razredih, pa je to druga zgodba.
No kakorkoli... Moja bolezen mi je prinesla kar nekaj teža in veliko sem prestala, za to vas lepo prosim da pogooglate o tej bolezni. Dosegla bom svoj cilj, ko boste vsaj Pilovci razumeli, da sem trpela ter da mi je bilo hudo in da se boste soočili z ljudmi z to boleznijo ter se neboste norčevali. Polepšali bi mi življenje. (To zgodbo oz. 1. del sem napisala večinoma iz lastnih izkušenj, s tem da sem kaj priredila.)+(25 lajkov za nadaljevanje...)
sem Ela,13 letna pikasta tarča pogledov in trenutno imam en kup problemov... vsi me sovražijo in se norčujejo iz mene,...
Imam atopijski dermatitis, želim si, da bi me ljudje sprejeli in da ne bi bila tarča pogledov, saj mi je to v življenju prineslo veliko slabih izkušenj in slabe volje (ta bolezen). Pred parimi leti sem šla na smučarski tabor, ter tam so se iz mene norčevali, ter se mi smejali. Fanta, ki sta bila za mano sta me vprašala, če sem se "stepla" ker sem nad očmi imela rdeče lise, imela sem malce rdeč vrat, pikaste roke, noge itd. Skušala sem zadržati solze, saj ti otroci nevejo kakšno bolečino lahko prinesejo (bolj psihično kot fizično), ampak ni šlo. Preprosto sem poklicala mami ter ji povedala, da nemorem več živeti tako. Razmišljala sem že o samomoru, ali podobno. Vsi so me sovražili, nima smisla živeti. Na srečo imam starše, ki te znajo vedno potolažiti. Čez par dni se mi je stanje tako poslabšalo, da sem morala v bolnišnico. Tam sem preživela skoraj pol leta. Prestala sem kar nekaj operacij in posegov. Družina in sorodniki so me razveselili in pripravili napis "dobrodošla", ko sem se vrnila iz bolnišnice. V šoli me je moj razred lepo sprejel. (Držali so se zase in niso me preveč zafrkavali). Ampak ko govorim o drugih razredih, pa je to druga zgodba.
No kakorkoli... Moja bolezen mi je prinesla kar nekaj teža in veliko sem prestala, za to vas lepo prosim da pogooglate o tej bolezni. Dosegla bom svoj cilj, ko boste vsaj Pilovci razumeli, da sem trpela ter da mi je bilo hudo in da se boste soočili z ljudmi z to boleznijo ter se neboste norčevali. Polepšali bi mi življenje. (To zgodbo oz. 1. del sem napisala večinoma iz lastnih izkušenj, s tem da sem kaj priredila.)+(25 lajkov za nadaljevanje...)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej! super si to napisala. žal mi je, da moraš imeti zaradi atopičnega dermatitisa takšne izkušnje, hkrati pa imam tudi sama enake probleme. nekateri kar ne morejo dojeti, kako hudo zna to biti (in ne, ne pretiravam. sama sem večkrat morala cele mesece nositi povoje, ker sem se v spanju tako spraskala) in mislijo, da je to samo neka srbečica to pa je to. upam, da bodo s to zgodbo tudi tisti dojeli, da NI tako.
1
Moj odgovor:
Gilr1890
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Crush
To je kar dolga zgodba. V šoli imam crusha, je moj sošolec. Skupaj pleševa na valeti, kar se mi zdi res ful cute. Ampak ni vse tako lepo, kot se sliši. Z mano se skoraj nič ne pogovarja, večinoma se druži s tistimi popularnimi puncami. Jaz nisem taka in jih ne lovim, pogosto hodijo skupaj na kombi.
Včeraj me je vprašal, če imam narejeno nalogo za kemijo. Dala sem mu, da jo je prepisal, ampak je bila narobe, kar mi je bilo ful nerodno. Danes pa smo imeli glasbo. Pospravljala sem instrument, on pa se je igral s mojo palčko in je enkrat udaril po inštrumentu – ne vem, ali po nesreči ali namenoma, in zdaj res ne vem, kaj naj si mislim.
Najbolj pa me boli to, da ga bom kmalu nehala videvati, ker greva oba na drugo srednjo šolo
Včeraj me je vprašal, če imam narejeno nalogo za kemijo. Dala sem mu, da jo je prepisal, ampak je bila narobe, kar mi je bilo ful nerodno. Danes pa smo imeli glasbo. Pospravljala sem instrument, on pa se je igral s mojo palčko in je enkrat udaril po inštrumentu – ne vem, ali po nesreči ali namenoma, in zdaj res ne vem, kaj naj si mislim.
Najbolj pa me boli to, da ga bom kmalu nehala videvati, ker greva oba na drugo srednjo šolo
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
OMG!!!!!
Pač reeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeees ...






Pisalnica