Najprej res hvala Eleven, ki me je spodbudila z zelo prijaznim komentarjem. Ta del je posvečen tebi (upam da se tko napiše, če se hočeš nekomu s tem zahvalit?)
<3
S tem se Emma sedaj ni imela časa ukvarjati. Vstopila je skozi domača vrata, na katerih je bil na ploščici lično napisan njen priimek. Vzela je ključe iz nahrbtnika in odklenila. Ker je bila njena družina dokaj bogata (s tem ne mislim bogatašev, ki se šolajo doma in kopajo v denarju) je imela kar veliko stanovanje. To je obsegalo jedilnico, ki je bila povezana s kuhinjo, dokaj velika dnevna soba, spalnici, kopalnica in dva manjša kabineta za njena starša. Notri sta imela vse pripomočke, ki sta jih potrebovala za delo. Včasih jih ni bilo ven po cele ure. Takrat je vzela malo denarja in naročila pico ali pa odšla v bližnji McDonald's. Malo je zavidala Anni nad sabo, za katero sta starša skrbela noč in dan. Nikoli je ni videla žalostne, vedno je imela okoli sebe veliko prijateljev. Vsi so jo imeli radi. Emma se je počutila zapostavljeno. Ne za to, ker bi imela starejše ali mlajše brate, sestre. Starša sta po cele dneve delala. Nikomur ni imela zaupati svojih skrbi, misli in občutkov. Imela pa je polne omare knjig. Te so jo reševale iz turobnih dni. Pisala pa je tudi dnevnik. Ko je bila mlajša je živela v manjši državi. Stara je bila okoli pet, šest let preden se je preselila. Imela je lepe spomine na te čase. Ko je hodila v vrtec, je imela velko prijateljev, po koncu popoldanskega spanca, pa sta starša prišla ponjo. Poleti so odšli na sladoled, pozimi pa drsat na bližnje drsališče. Odkar pa so se preselilil v New York pa starša nista našla časa za njo.
Sama je hodila v šolo, iz šole, sama delala naloge, sama odhajala ven... V glavnem, njeno življenje ni bilo preveč družabno. Odšla je do svoje pisalne mize in iz predala vzela dnevnik ter začela pisati.
Dragi dnevnik!
Kot po navadi, je za mano še en beden dan. Staršev nisem videla že od prejšnjega tedna. Večkrat sem tudi brez večerje. Danes sem se skregala z Izo. Bila je moja najboljša prijateljica od prvega razreda. Res se počutim osamljeno. Kot da nikoli ne bom srečna.
Danes so me povabili na avdicijo. Izpolniti moram še prijavnico in eden od staršev jo mora podpisati.
Kopija:

Prijavnica za avdicijo:
Ime: Emma
Priimek: Lasher
Starost: 13
Naslov: Ulica Great Lakes, stolpnica št. 113, stanovanje 39
Telefonska številka: 031 713 597
Podpis starša:

Ja, pri zadnjem obrazcu pa se zaplete. Podpis staršev. Seveda, nujno potreben za potegovanje v vlogi. Kako naj ga dobim? Misija nemogoče. Staršev skoraj ne vidim (izjeme so nedelje, ko naj bi bilo skupno kosilo) onadva v svoji sobi, jaz pa sama v jedilnici)! Bom že nekako.
Sedaj zaključujem z zapisom, ker me čaka naloga.
Se vidimo ko bom imela čas!