hej tukaj nov del. prosim komentirajte saj me to spodbuja k pisnju. uživajte v zgodbi. lp Chloe:sparkling_heart:

BARBARA
Kaj sem naredila?! Vozim se v policijskem avtu. Besna sem bila. Zakaj? Zakaj? Prišli smo na policijsko postajo številka 14 v Bonjedolu. Res je da policija ni strašna a ko prides v postajo zvezan z lisicami res ni prijetno. Ko sem prišla v sobo za tako rečeno policijsko sobo za zasliševanje sem bila 15 minut sama dokler ni prišla mama. Najprej me je objela. “kaj se je zgodilo?” “Z Brandonom sva takoj po tem ko si klicala šla k Blažki. Brandona sem pustila sama ker sem videla Boni. Čisto sem pozabila nanj. Ko sem ga našla je spal ko sem ga zbudila je za nama prišel Brandonov oče Borut. Žalil me je z Frajlo, izmečkom in cipo. Bila sem besna zato sem ga udarila. Nagonsko. Nisem mislila. Ker je bil na lestvi je padel. Brandon je šel k njemu jaz pa sem hotela zbežati. Šla sem do drugega konca hleva saj so na tistem ki sem mu bila bliže bilo ogromno policajev. Ko sem pritekla do tja so bili tam še drugi. Mimo enega policaja sem stekla in skočila na Boni. Ko sem prišla skoraj do gozda je policaj streljal. Na srečo me je zgrešil. A Boni se je tako ustrašila da me je vrgla s sebe in zvila sem si gležen. Policaj je hm prišel do hm mene in me ujel z lisicami hm. Res mi je hm žal. Nebi hm smela hm tega hm naresti.” Jokala sem se zato sem govorila hm. Res mi je žal. A gležen me zelo boli. V sobo je prišel policist. “Pozdravljeni, sem policist Bor Beket zgodbo sem slišal skozi steklo.” Izgleda da je bilo steklo tako da so me iz druge sobe videli jaz pa njih ne. “vem da sem na policiji ampak bi lahko prosila za led noga me res boli.” “seveda. Beket tukaj v sobo 7 prinesite led.” Je govoril v voki-toki. “sprejeto” reče drugi glas iz voki-tokija. “torej kaj na tanko vam je govoril Borut Tailer?” “Brandona sem ravno zbudila in vprašala sem ga če gre jahat rekel je da še ni jahal. Za nama sej je zaslišal glas bil je njegov oče. Jaz te bom naučil kako se ne izogibati očetu 3.tedne. Brandon je odgovoril: kaj delaš tukaj? Oče je odgovoril: povej kaj ti delaš tukaj?! Brandon je odvrnil: Kaj pa saj nisi več odgovoren zame. Lahko grem kamor hočem! In ali si slučajno sledil mojemu avtu?! Borut je rekel: ne sem pa videl sliko mojega ukradenega avta na tej kmentiji!” “ja vzami avto mi je čisto vseeno!” “aha uredu vzel bom tudi tvoje pravice za ime benda, besedila za pesmi, vse spote lahko prekličem, studio, učitelja petja, zasebnega učitelja na vse pozabi.” “KAJ?! Ne ne ne ne ne ne bova se tako igrala!” “o ja se bova razen če greš takoj z mano in se ne družiš s tole frajlo!” “NI FRAJLA!” “Odloči se! Frajla ali življenje?” “NISEM FRAJLA!” “FRAJLA ALI ŽIVLJENJE?” “NISEM FRAJLA!!!” “NEHAJ! Brandon sine povej kaj bi raje tale IZMEČEK ali karijero, slavo, bogsatvo, prijatelje?” “NOBEN IZMEČEK NISEM!” besna sem bila kot hudič. “tudi prav CIPA” “SEDAJ JE DOVOLJ!” brez nadzora sem ga udarila s pestjo direktno v obraz. Res mi je žal a ne sme me zmerjati!” prišel je drug policist. Prinesel je led. Dala sem ga na gleženj. “uredu hvala za vašo izjavo” “imam samo še eno vprašanje.” “povejte” “kaj boste sedaj z mano naredili?” “glede na to da ste bili nedavno stari 18 boste šli v pripor.” “v pripor? NE!” “gopod policist ne morete je aretirati zaradi enega udarca.” “lahko če udarec povzroči večje poškodbe ali smrt.” “kaj saj udarec ni bil toliko močan nisem ga ubla!” “vbistvu gospodična Bičič ste gospoda Tailerja zelo močno udarili. Toliko da se je onesvestil in dobil dva šiva na glavo in zlomljen nos.” “kaj?!” solze so mi sedaj že močno razmazale maskaro. “da. Zardi vašega udarca se je gospod Tailer onesvetil. Ker je stal na lestvi je padel. Dobil pretres možganov, počeno lobanjo in zlomljen nos.” “kaj?! Ne mogoče! NE!”.
BRANDON
K očetu me ne spustijo že 2 uri. Vzel sem telefon in začel pisati pesem. “gosod Tailer lahko greste k vašemu očetu v sobo.” Vstopil sem v sobo in ga videl tam ležati. Imel je sledi krvi okoli nosu. Na čelu je imel par šivov in noi bil pri zavesti. Nisem vedel kaj naj naredim. Zato sem tam samo stal in ga gledal medtem ko je bil v nezavesti. Kaj sem naredil?! Pustil sem Barbari da ga udari. Vem da ni bil z njo najbolj prijazen a vseeno ga nebi smela udraiti. Vseeno je moj oče. Začel se je premikati. Ustrašil sem se. Zbežal sem iz sobe. Se prerinil mimo 100 paparzzev in stekel do avta. Odpeljal sem se do Blažke. Zakaj sem se ustrašil? Stopil sem iz avta. Ravno je pretekla Blažka. “kja je Barbara?” reče čisto zaskrbljena? “kaj je ni tukaj?” “ne mislila sem da je s tabo” “ne ni je” “kaj se je zgodilo po tem ko sem z očetom v rešilcu odpeljal?” “Barbara je hotela pobegniti. Izognila se je policistu in skočila na Boni. Policaj je streljal v prazno saj je vedel da se bo Boni ustrašila. Barbara je padla in se poškodovala. Šla je v policijski avto in v novicah piše da je v priporu.” Šokiran sem bil. “kaj?!” “nič ne stori drugače bo samo še bolj zabredla v težave.” “uredu.” Razmišljal sem. Kaj naj storim? Po premisleku sem se odločil da bo šel poiskati Boni. “bi si lahko izbral konja in šel iskat Boni?” ”lahko. Pridi z mano.” Šla sva v hlev.
(hlev: https://images.app.goo.gl/kv2aDZopbzhxHYTj9 )
“s kom boš šel?” “kdo bo šel s kom kam?” pride Beti. “Brandon se je odločil da bo šel iskati Boni.” “ti? Znaš jahati?” “ne ravno najbolje. Spot sem snemal na konju a res je da ga je nekdo vodil.” “ne ne ne greš sam na pot s tabo grem.” “tudi prav” “torej koga boš vzel?” spet reče Blažka. “nevem” “kaj pa Bliska glede na to da sta imela že bližnje srečanje.” “nevem lahko?” “lahko če si z mano.” “uredu. Hvala.” Blažka vzame svojega konja Batoja. Dali so mi hlače, jakno,čelado,škornje in rokavice. Odpravila sva se na pot. Na poti sem jo vprašal “kako to da si bila takrat tako odločna. I zgledalo je kot da si olicistka.” “o ja sej sem. Mislim e ravno policistka ampak načelnica policije.” “kaj načelnica policije?” “ja škoda da me ni bilo ko je Barbara udarila tvojega očeta. Lahko bi pomagala. Zanima me Kateri bebec je streljal.” “nevem to pa lahko vprašaš Barbaro.” “kje pa je?” “V priporu.” “kaj? Kateri policist jo je aretiral? Res je da sem na dopust a vseeno bom ko najdeva Boni jo šla obiskati povedala je kdo je bil to.” “kaj? Če si policistka jo lahko od aretiraš!” “ne veseli se tako hitro. Res da sem načelnica policije A ne semem nikogar od aretirati brez naloga. Naloga pa ne bom dobil, ker rabim konkretni razlog za nalog.” “aja…” tisti delček mojega upanja je umrl. “čakaj pa saj jo lahko zaslišiš in objasnila ti bo da je bil to nagon in da jo je žalil.” “Brandon res ne razumeš.” Konja je postavila pred mojega da se je ustavil. “Nekaj mI povej. Kaj imaš raje. Očeta ali Barbaro? To gre tako. Če bom dobila dokaze a dvomim da jih bom bom morala izpustiti Barbaro in vkleniti tvojega očeta. Lahko pa prepričam mojega šefa da se nekako potrudi da ne gre nihče v zapor.” “kaj res lahko narediš to?” “ja. Samo minuto.”
BETI
Poklicala sem šefa. “pozdravljeni lahko prosim Blaza Bajeviča?” “seveda.” Slišala sem Balija ”hej Bali.” “Pozdravljeni Beti. Zakaj kličeš?” “nekaj se rabim zmeniti z Balijem.” “bom takoj povezal.” “hvala” počakal sem par minut ko se je oglasil glas Blaza. “priosim Blaz Bajevič pri telefonu želite?” “pozdravljeni, tukaj Beti Babič. Zanima me če bi lahko uredila par stavri pri težavi Barbare Bičič?” “pozdravljena, Beti sem slišal za primer a glede na to da si imaš dopust me zanima kako to veš?” “Barbara je moja stranka. Želim jo obiskati in se dobiti z Tailerjvim odvetnikom da bi se pogovorili o sporazumu.” “da je tvoja stranka pa težko vrjamem saj ni naredila še nobenega prekrška.” “moja stranka je.” “tudi prav. Pridi v svojo pisarno čez 15 minut.” “15 minut dogovorjeno. Ali lahko pustim konja k ostalim?” “boš prišla na Batoju?” “ja” “dogovorjeno zmenil se bom da dobiš box za njega.” “najlepša hvala se vidimo čez 15 minut. Nasvidenje” “nasvidenje.” Odložim in se spomnim na Brandona ki sedaj že galopira po trati ob kateri stojim. Kaj naj naredim z njim? Bi ga lahko pustila samega? Nevem… A Barbara me potrebuje mojo pomoč… po dolgem premisleku sem sklenila da mu dam moj osebni voki-toki in me bo prek voki-tokija lahko obvestil o čemerkoli. “Brandon!” prigalopira do mene. “moram te pustiti samega. Preko tega voki-tokija me boš poklical če se karkoli zgodi. Bodi previden in če slišiš lovce moraš zakričati: konjski klub Babič. To je znak da ne streljajo saj smo tukaj to dogovorjeni. Če bo karkoli samo primi voki-toki in povej. Če bo kdo slučajno kar koli hotel narediti katerem koli konju takoj sporoči. Če kaj slišiš povej. Dogovrjena?” “dogovorjena.” “srečno varno in ko kaj izvem sporočim.” “uredu hvala” “ni problema adijo in previdno” “ne skrbi adijo” poslovila sva se in nisem vedela ali sem naredila prav ali ne. Če se kaj zalomi bom jaz kriva. Kaj češ. Galopirala sem kolikor sem mogla saj moram čez 8 minut biti že tam