hello
tule je prvi del nove zgodbe:)
sicer definitivno ni tok dobr kot zgodbe od rapo, sophie in roxy ampk sm zadovolnaa
se zde zdj opravicujem ce so kake slovnicne napake, sicer sem 3x preverla ampak se zihr kej najde, pa oblubm da bodo naslednji deli bolsii heh
xx
hearts<33

~~~~~
Zaslišala sem grmenje. Nemirno sem se obračala po postelji. Bila sem na robu solz in cela prepotena, ko sem nemočno zakričala "Ne, ne zapusti me!" Grmenje se je stopnjevalo in tik ko, je udarila strela sem se prebudila. Bila sem utrujena, potna, prestrašena in zadihana. Spet sem imela tiste čemur jaz rečem bele sanje. Ponovno so bile enake kot zadnjič. Nekdo pomemben me je zapuščal ampak se ne spomnem kdo ker v sanjah nisem videla obraza, glas pa je bil ne jasen. Trikrat sem globoko vdihnila, da bi se pomirila nato pa sem pogledala na uro. Bilo je 04.00 kar pomeni, da lahko spim še dve uri in pol preden se bo potrebno pripraviti za šolo. Glede na glasno nevihto zunaj nisem mogla ponovno zatisniti oči zato sem v roke vzela dnevnik in začela pisati o ponovnih belih sanjah. Pisala sem dokler me ni bolela roka in dokler vsi občutki niso bili črno na belem. Po nekaj minutah premisleka sem se ulegla nazaj v posteljo in razmišljala kaj naj bi te sanje pomenile. Pojavljajo se že približno dva tedna in občutek imam, da ne pomenijo nič dobrega. Zunaj se je vijolično zabliskalo in močno zagrmelo. Kocine so se mi naježile in pokrila sem se z mehkimi svilenimi rjuhami. Strmela sem v temo in razmišljala, zaspati nisem mogla, ker sem imela preveč stvari v glavi pa še nevihta ni nič pripomogla h temu da bi lažje zaspala. Zavzdihnila sem in zaprla oči ter se počasi vdala spancu.
~bibibip bibibip~
Počasi sem odprla zaspane oči in ugasnila motečo budilko. Ura je bila točno 06.31. Glasne kapljice so postale le še nežno škropljenje po tleh, grmenje pa je ponehalo.
Skobacala sem se iz postelje ter se pripravila na še en mučen dan v šoli oziroma tako imenovanem zaporu. Sama sebi sem se nasmehnila, ko sem pomislila na njega. Oh kako perfekten je. Začela sem sanjariti nato pa sem hitro stresla sem z glavo, da bi si očistila misli in nadeljevala s pripravljanjem na šolo. Ko sem bila pripravljena za odhod sem še enkrat pogledala za sabo in zaklenila vrata od hiše. Starša sta odšla že pred eno uro tako kot moja sestra.
Na poti do šole sem hodila v tišini, pot je bila sicer kratka ampak meni se je zdela kot cela večnost. Zdolgočaseno sem prišla do šole in stvari odložila v omarico. Zavzdihnila sem, ko sem pomislila, da bom tukaj morala preživeti še naslednja tri leta. Zaprla sem omarico in zraven sebe zaslišala znan glas. Bila je Kate edina, ki sem ji lahko dan danes še zaupala. Prijateljici sva že od osnovne šole in neizmerno sem vesela, da sva šli na enako gimnazijo. Med klepetanjem sva se sprehodili do razreda za angleščino ter se vsedli na klop. Minilo je par minutk, ko je prišla profesorica za angleščino ter vstopila v razred za njo pa vsi učenci. V razredu so se slišali večinoma razigrani glasovi sošolk in sošolcev. Izgubljeno sem poslušala in se razgledovala po razredu, da vidim če je med triindvajsetimi glavami tudi on. Že sem obupala in mislila, da ne bo prišel, ko je tik pred zvonenjem vstopil v razred. Na hitro sva si izmenjala pogled nato pa sem pogledala v zvezek in se zamislila. Med poukom sem bila osredotočena saj je angleščina edini predmet, ki mi na srečo ne dela nobenih težav.
Ko je zvonilo sem zvezke in puščico vrgla v torbo in počakala na Kate, ki je še vedno leno zapirala zvezek. Zavzdihnila sem in se naslonila na njeno mizo. Dala sem ji znak naj pohiti in, ko je pospravila sva hitro odšli iz razreda. Pogovarjali sva se in hodili do še ene dolgočasne ure geografije. Ravno, ko je omenila, da je danes po dolgem času spet sanjala sem dobila prebliske od tistih belih sanj. Kocine so se mi naježile tako kot danes ponoči in potrebovala sem moment, da sem se zbrala.
~''Emma, si vredu?''
~''Ja, ja vse je vredu samo na nekaj sem se spomnila..''
~''Saj veš, da mi lahko poveš če je kaj narobe ane?''
Pokimala sem in v tišini sva vstopili v razred. Ura se je vlekla tako kot naslednje tri z vmesnim odmorom za kratko malico. Zazvonilo je in končno je bil čas za glavni odmor in s tem kosilo.
Čeprav je že november se še vedno navajam na gimnazijski urnik, zagotovo je bolj naporno kot v osnovni šoli ampak se bom že navadila. S Kate sva odšli do jedilnice kjer se nama je pridružila še Maya. Skupaj smo pojedle in se pogovarjale. Spet sem se zalotila, da s pogledom iščem njega. Sedel je za mizo na nasprotni strani jedilnice in se pogovarjal s sošolci. Glavo sem obrnila nazaj h Kate in Mayi in se delala, da poslušam o čem se pogovarjata.