"Lari! K mizi!" me kliče mami, medtem ko si vlačim slušalke iz ušes. Nervozno potlačim telefon v zadnji žep kavbojk in stečem v kuhinjo. Okoli mize je še vedno veliko škatel, zato se moram malce potruditi, da se prebijem do svojega stola. Mala Leni zajoka, zato jo mora mami hitro vzeti v roke, Robert pa prejme klic in se umakne v vežo. Hvala, da ste me želeli pri skupnem kosilu, vsa razdražena pomislim in si naložim makarone na krožnik. Veste, zame je vse še novo. Pred kratkim sta se mami in ati ločila, hip za tem, pa se je že vselil Robert, mamin meni skrajno antipatičen novi fant, Uh, kako se to ogabno sliši. Potem je padla odločitev selitve in zdaj sem tukaj, v Kranju, moj ati pa je ostal v Piranu. Ni bilo pravično. Pri ločitvi so me kar dodelili mami, brez da bi upoštevali moje mnenje. Selitev je seveda pomenla novo hišo, novo šolo, nove sošolce, nove učitelje, medte, ko sem vse pustila v Piranu. V novi hiši se ne počutim dobro. Kot da bi prišla v neudoben hotel. Saj, ne da je komu mar kako se jaz počutim. Zadnje dni se počutim, kot da ni nikomur mar za to, kako se jaz počutim in kaj jaz mislim. Vem, dami ati ne bi naredil tega. Ne bi me odtrgal od vsega meni ljubega, in me strpal v nov kraj. Medtem ko žulim makarone, se Robert vrne z mizo in upira pogled v svoj krožnik. "Veš, ni treba, da se obnašaš kot da me ni." se oglasim, Robert pa me prestrašeno pogleda in pohlevno prikima. "Lari, jaz...." začne, a ga prekinem: "Larisa, zate sem Larisa." Morda sem malce pretrda, mi ni mar. Tedaj pa Robert privzdigne brado in spregovori: "Larisa, jaz ne znam z mladimi. Nikoli ne vem, kaj naj vam rečem, ali kako se naj obnašam." "No, začni se privajati, saj pride za mano še Leni." rečem in se odkašljam. Noče, priznati, a vem, da ve, da imam prav. Ker imam. Ko bo Leni odrastla, bo verjetno tako naporna kot jaz. Bogve, kje bom takrat jaz. Vsekakor upam, da ne več tukaj. Zvečer v postelji še premišljujem o tem. Leni sploh še ne ve, kaj vse je pred njo. Ko bo stara toliko kot jaz, torej 13, se razume, bo razumela. Do takrat pa je še veliko neprecenljivega časa, ki bo gotovo minil, kot bi mignil. S to prijetno mislijo utonem v spanec.
_________________
Naslednje jutro me prebudi budilka. Ko jo trikrat ubijem, obležim, nato pa se spomnim kaj je danes in tako skočim iz postelje, da se udarim z glavo v strop. Danes je vendar moj prvi šolskian v novi šoli! Pomanem se po mestu kjer se je moja glava staknila z stropom, nato pa odhitim na zajtrk. Ravno se bašem s kosmiči, ko se mimo mize smeje priplazi Leni. Za njo prihiti mami, ki se hkrati liči in hkrati lovi mojo sestrico. Ko jo končno ujame in nahrani se mi zmagoslavno nasmehe in odhiti po torbico. Jaz se oblečem, pograbim torbo se postavim pred ogledalo. Vame zrejo lešnikovo rjave oči in dolgi ravni vranje črni lasje. Spnem si jih v visok čop in pustim, da mi en pramen pade prek oči.
_________________

V avtu se Leni kar ne more umiriti, zato si jo položim v naročje in jo na hitro poujčkam. Nežno jo ušipnem v lice, da se zasmeji in stegne svoje ročice proti meni. Potem mami ustavi avto in spet jo položim v zibko. Čim stopim v novo šolo, vame butne val glasnosti in gneče. Ko se skušam premikati se mi zamegli pred očmi in okoli mene švigajo le še sence in šepet. Nato se nek učenec zaleti vame in knjige mi zletijo iz rok ter se raztresejo po tleh. Jezno jih pobiram, ko se neko dekle spotakne obme in pade. Besno me pogleda iz oči pa ji švigajo strele. Potem za svojimi prijateljicami odide na šolski vece. Pogoltnem solze in se odpravim v razred, ki nama ga je z mami razkazala ranateljica, ko sva prišli na vpis. Sedem na prazni stol v zadnji vrsti in vsi buljijo vame in si šepetajo. Naenkrat pa za sabo zaslišim oster glas: "Zgini, zguba! To je moje mesto!" Hitro se zasukam in o, ti pečen krompirček! Saj to je dekle, ki se je na hodniku spotaknilo prek mene. Iz nevihtno zelenih oči ji švigajo strele in če bi pogledi lahko ubijali, bi bila jaz zdaj že pečen ražnjič. Vstanem, a nikjer drugje ni prosto. Na srečo takrat vstopi učitelj in me takoj opazi. "Ha. No, kot vidite, imamo novo učenko Lariso. Kaj ko bi kaj povedala o sebi, Larisa?" me učitelj popelje pred tablo. Vsi strmijo vame, meni pa srce razbija sto na uro in sprašujem se, kako da ga ne slišijo? Saj mi bo pravkar skočilo iz prsi. Lica mi gorijo in počutim se neznanso trapasto. "Jaz sem Larisa. Ummm, prejšnji teden smo se priselili." izustim in potem obnemim. Molče si ogledujem razred. Od prikupne rdečelaske, slinastega piflarja, čednega črnolasca in njegovega prijatelja ob njem do zelenookega dekleta in njenih blontnih prijateljic. Učitelj se odkrha in predlaga: "Kaj ko bi se tudi mi predstavili Larisi? Vsak naj pove kako mu je ime in kaj ima rad." Nekaj učencev nejevoljno vzdihne, drugi pa samo prikimajo. Prva se predstavi rdečelaska: "Sem Ela in rada poslušam glasbo." Nasmehne se mi in nasmeh ji tudi vrnem, saj e mi zdi res prijazna. "Sem Gal in se rad učim." Se predstavi še "piflarček". "Jaz sem Tjaš in rad igram nogomet. Reče črnolasi fant, prijatelj ob njem pa se najprej tiho posmeje nato pa glasno reče:" Jaz pa sem Rok in imam rad dekleta." Vsi se zasmejejo učitelj pa ga karajoče pogleda a se vidi, da mu gre na smeh. Blondinke so Kaja, Eva, Rebeka, Liora in Žana, ki vse rade nakupujejo, le Liora rada pleše, zelenooko dekle pa je Vanja, ki rada pomerja obleke in ko se predstavi vsi fantje očarano strmijo vanjo. To se mi zdi smešno. Učitelj me posede zraven Rebeke in Kaje, nato pa preostanek ure govori o tem, kako moramo biti varčni z elektriko, saj smo Ekošola in tako naprej. Ko zazvoni zvonec vsi olajšani odidemo na Športno.
________________________

Ohh, nevem kaj je to ljudjee. Mislim da je maybe nova zgodba??? Inspirirala me je Rapo z svojo zgodbo, tko da hvala ti Rapooo<33333
Prosim, povejte mi kaj lahko izboljšam, in kaj je vredu.. Hvala vaaaam!!!
#noe