*b*Bianca*b*
Ni vedela, kdaj se je zbudila. Le naenkrat se je ovedla. Pred očmi ji je plesala žgoča tema, a ni mogla odpreti oči, da bi končala to pekočo bolečino, ki ji je kljuvala za očmi. Vsak dih ji je dal občutek, kot da vdihava na tone mokrega peska.
Ni vedela kje je, kaj se je tukaj zgodilo in zakaj je na tem kraju. Edino, česar se je spomnila, je bilo to, kdo je.
Čutila je vonj po dežju, kovini, krvi in smrti. Duše tukaj umrlih so stokale in kričale v njeni glavi. Zdelo se ji je, da ji bo razneslo možgane. Vse besede, ki so jih duhovi povedali so bile nesmislne in nepovezane. Njeno telo, njena *i*zavest*i* je bila preveč preutrujena, da bi vsaj poskušala vse logično povezati v smiselno celoto.
Stresal jo je mraz, njeno telo pa je bičal hladen dež. Pihal je mrzel veter. Čutila je, kako je voda z nje spirala umazanijo, pot in kri. Ni se premaknila, le ležala je tam, ne da bi vedela, kje je. Slepo se je prepustila trenutku.
Dež ji je prinesel dovolj olajšanja, da je poskušala - uspešno - odpreti oči. Edino, kar je videla je bilo le sivo nebo in kaplje, ki so letele proti njej. V levo oko ji je kapnila dežna kaplja, zato je potlačila vzdih in zagrnila veke.
Ni vedela, koliko časa je negibno ležala tam na dežju. Ko je že dovolila svojim upom, da so ustvarili predstavo o srečnem pobegu s tega kraja, je zaslišala korake, ki so tresli zemljo.
Duh nekega vojaka je tako glasno zavpil v glavi, da je za sekundo izgubila zavest. Ni se spomnila, da bi prej imela takšne klice. Prej, preden se je nekako znašla tukaj.
Ko se je spet ovedla, so koraki postajali glasnejši. Nekdo je hodil naokrog s težkim, neenakomernim korakom.
Zaslišala je stok nekoga v njeni bližni. Koraki so potihnili, oseba, ki jih je povzročala pa se je pomaknila skoraj do mene. Trajalo je le hip. Slišal se je kratek zvok rezila, vzdih in top udarec ob tla. Ob misli na to, kar se je najverjetneje zgodilo, jo je zmrazilo, a to ni bilo od mraza. V prsih ji je zatrepetalo in za hip je pozabila na grozečo nevarnost.
Od strahu pred grožnjo je stisnila zobe. Prepričana je bila, da se bo vsak hip njeno življenje končalo.
V tistem trenutku se je prikazala njena rešitev. Topot konjenice je preusmeril pozornost moškega, ki je ravno pozorno poslušal, kdo je zavzdihnil.
Njeni možgani so se zagnali, čeprav so pri svojem delovanju povzročali bolečino, ki je bila hujša od ognja. Neopažena se je prevalila na bok, tako da je njen obraz gledal proti konjem, ki so dirkali na prizorišče bitke.
Bok ji je ob premiku zajela peklenska bolečina. Uporabila je vse svoje moči, da ni zakričala od bolečine. Ko se je prepričala, da je niso opazili, je previdno odprla oči.
Strmela je v oklep svetlolasega bojevnika. Kazal ji je hrbet, zato ni mogla videti obraza sovražnika. Skozi zaveso dežja je razločil pet jezdecev, ki so v polnem drncu dirjali proti planoti posejani z milijoni trupli.
Bianca je šele takrat lahko videla, kaj se je tukaj zgodilo. Zagotovo se je tukaj zgodila kruta in krvava bitka. Do koder ji je segel pogled, so bila sama trupla preminulih ljudi, ki so se bojevali za... Tudi to je pozabila.
Videla je žensko z bodalom, zapičenim v prsi. Videla je dekle, leto starejše od nje, ki je široko razprtih oči, ujeta v trenutku, v smrtnem strahu gledala prizor. Ni vedela, kako je prišla do tega sklepa, le vedela je: posredi je bila magija.
V pogled je nehoteč zajela truplo moškega, katerega glava je na okrvavljenih tleh ležala nedaleč proč.
Zasopla je od strahu in bila *i*resnično*i* hvaležna za topot konjev.
Pet jezdecev je bilo tako blizu, da je približno skozi dežno zaveso lahko videla njihove konje, ter njihove postave, odete v oklepe.
Dva sta bila svetlolasa, ali pa temne blond, eden rdečelas, ostala dva pa sta imela črne lase. Njihova oprema je prikazovala poln oklep, vključno z ščitniki za goleni.
Otrpla je v strahu premikala ustnice v nemi molitvi. Pet tako močno oborožnih moških... Gotovo so bili bolje izurjeni od nje in če jo odkrijejo, nima nobene možnosti, da pobegne.
Četica konjev se je še vedno pomikala nekje tam v daljavi, njej pa je v glavi zadonel močen, a kratek 'bum'. Donenje je bilo tako glasno, da jo je počasi srkalo vase, pa če se je s celo zavestjo upirala. Bila je tako šibka, in srkajoča odprtina v njeni glavi tako močna, da je bil zmagovalec že vnaprej določen. Veke so se ji spustile in v glavi ji je začelo šumeti.
Bila je nevihta in premikala se je v gozdu. Nad njo je plahutal orel in stekla je. Bliski so osvetljevali nebo, ki ga je lahko razločila skozi krošnje in nanjo je padal močan dež, ki ga drevesa niso mogla ujeti.
Ampak ni čutila, kako ji kaplje drsijo po koži. Ni čutila razbolelih mišic, ali razpraskanih golih stopal, ko je tekla čez trnje in koprive. Nič ni čutila.
Znašla se je v gozdu, ki jo obrobljal jaso. Videla je zbor močno oboroženih moških, ki so se s tihimi, previdnimi glasovi pogovarjali. Hotela je prisluškovati, a ni mogla ničesar slišati. Želela je pogledati v nebo. Ni mogla. Obrobo njenega vida je zavzemala meglica. Le v središču njenega vidnega polja je bila pika, ki ni bila zamegljena. Nenadoma so možje začeli vpiti. Glasovi so bili popačeni, razločila je le: '*i*uničiti čimprej*i*', '*i*močne izgube v bitki*i*' ter '*i*izgubljeni najboljši bojevniki*i*'.
Spreletel jo je srh, čeprav ga ni mogla čutiti. Le vedela je, da jo je strah.
Nenadoma se je vse začelo vrteti. Vsa slika je stekala proti eni točki. Luknji v tleh, kjer je stal mož, ki je bil naočitnejše voditelj te skupine. Proti svoji volji je drsela proti luknji, ki je poskrala možakarje, travo, drevesa, bliske, nebo in ... njo.
Pogoltnila jo je tema in znašla se je spet v ležečem položaju, s peklensko bolečino v boku, hrupu duš v ušesih in rahlim odmevom kopit v bližini.
Zavrtelo se ji je in duhovi so iz njej neznanega razloga potihnili. Počasi se ji je izostrilo vidno polje in videla je, zakaj so padli bojevniki utihnili.
Rdečelasec je razhajal manj kot deset metrov stran od nje. Trudila se je, da ne bi pomežiknila. Lahko bi se izdajala za dekle, ujeto v trenutku, kot je bila tista punca.
Ko je lahko videla moškega z rdečimi lasmi, je le zavila z očmi. Prevzetnost na njegovem obrazu z ostrimi, krutimi in nelepimi potezami je izdajala, da je neizkušen na visokem položaju.
Taki tipi so bili grozni. Tako napihnjeni in prepričani so bili sami vase, da so odklanjali pomoč bolj izurjenih. Na kratko rečeno: družbena pozicija jim je stopila v glavo.
Ko je rdečelasec odprl usta, da bi spregovoril, je kaos v Biancini glavi izbruhnil. Duše so vpile druga čez drugo, v ušesih ji je začelo šumeti, kot se je v možganih pretaka hudournik.
In padla je v globoko nezavest.