*i*Vedno so tukaj. Pritiskajo mi na prsi, otežujejo mi dihanje. Okoli mene so,slišim njihov šepet. Pogovarjajo se o meni. Da me bodo pokončali. Držali v tesnih verigah, ki mi jih bodo zavezali okoli vratu, dokler se ne bom predala.*i*
° ° °
Mama me začudeno opazuje. Opaža, da sem vedno šibkejša, da največ časa preživim v svoji sobi in na stranišču.
Odrinem krožnik.
"Jaz... Ne morem več, hvala," tiho zamrmram, medtem ko glasovi v moji glavi postajajo vedno glasnejši. Nikoli jih ne morem utišati... Nikoli.
"Ampak, Barbara... Saj vendar nisi nič pojedla," reče mama. Tudi sestra me gleda s svojimi zvedavimi rjavimi očmi.
"Barbi, kaj je narobe?" se oglasi še ona. "Že več kot teden nič ne ješ... Si morda bolna?"
"Seveda ni bolana, Ema, saj veš, kakšna so dekleta v njenih letih. Samo hujšala bi rada, poglej vendar njene revije!
Daj, Barbara, pojej tole majhni zrezek, nič ti ne bo. Zaradi tega ne boš postala okrogla kot jaz," se prešerno nasmeji mama.
Glasovi v meni že kričijo. *i*Jej, jej, jej; bodi debela, naj bo v tebi mast, olje, maščoba, bodi debela in ogabna, naj te nobeden ne mara!*i* mi pravijo, medtem ko me mama gleda razočarano, sestrica pa jezno.
"Barbi, zakaj si to delaš? Bodi vendar normalna, no! Kmalu te bo sama kost in koža, res hočeš to?"
Ne, Ema, nočem. Ampak ničesar ne morem narediti, vedno bom taka.
Debela.
Umazana.
Grda.
*i*Grda, grda, grda,*i* odzvanjajo glasovi. Z rokami pritisnem na ušesa, ampak nič ne pomaga, zvok samo še narašča in narašča, dokler me mama ne začne tresti za ramo in vpiti: "Barbara! Barbara!"
Glasovi potihnejo. Dlani si počasi odmaknem z ušes in jih začudeno pogledam, prepričana, da so krvava od toliko vpitja. Na mojih rokah ni nič.
"Barbara, kaj..." začne mama in glas se ji zlomi. Sesede se na tla, venndar k njej že priskoči sestra in jo podrži pokonci. S svojimi velikimi očmi zavrta vame. Ustnice se ji zatresejo, reči ne more ničesar več. Tudi treba ji ni. Obedve dobro veva, kaj se mi bo zgodilo. Mama me bo obsedeno vlačila od enega do drugega psihologa, prepričana, da imam 'motnje hranjenja.' Seveda.
Vsak normalen človek, ki si želi biti lep in uspešen in ljubljen, želi hujšati. To je normalno. To vsi vemo.
S pogledom zaobjamem celoten prostor, ko mi v oči pade moj nedotaknjen zrezek. V usta mi udari slabost in brez opravičila planem skozi vrata stranišča nad straniščno školjko.
Ničesar ne rečeta, pa vseeno vem, da slišita zvoke bruhanja skozi tanke stene.
° ° °
*i*Vsak si želi uspeti v življenju. Vsak želi ljubiti in biti ljubljen, kajne? Vsak si želi biti uspešen in zaželen, in nekaterim to celo uspe.
Tudi če je cena visoka.*i*