Tekla sem in tekla. Z vsakim korakom sem počasi izgubljala sapo. Nenadoma me je rožnata svetloba oslepila. Ustavila sem se. Pred mano se je pojavila moja sestra. Videti je bila naravnost božansko. Njeni zlati lasje so ji nežno padali na ramena in okoli telesa je imela ovito neprosojno rožnato tančico. Iz glave mi je vzela krono ter jo nežno spustila na svojo glavo. Njen nasmešek me je prizadel. Kako mi lahko kaj takega naredi?!
"Kaj počneš?!"
Sem obupano zakričala a rožnata svetloba je izginila in spet se bila tam kjer sem začela. Nekdo me je pogladil po ramenih. Patrik. Zaskrbljeno se je zazrl se je v moje zelenkaste oči, ki so sevale od bolečine. Zgrudila sem se na tla. Kako mi je lahko to naredila? Čez nekaj trenutkov sem že ležala v jezeru moje krvi. Bolečina je prihajala na plano in nisem je mogla vstaviti. Fant me je dvignil visoko v zrak ter mi pogladil skodrane lase, ki so bili na mojo žalost skoraj enaki sestričinim.
"Eliza, ne smeš umreti! Ne zdaj!"
Mi je šepnil na uho. Prikimala sem ter se znebilla njegovega oprijema. Ne bom se tako hitro predala. Jaz sem princesa! In ne ona! Bolečina bo morala počakati...

******

"Katero leto vaše visočanstvo?"
Je tiho vprašal moj služabnik med vožnjo s kočijo. Iz usnjene torbe sem vzela črno ovojnico.
"Leto 2024."
Sem prebrala in se izgubila v Patrikovem objemu.
"Boš dolgo tam?"
Me žalostno vpraša.
"Dokler ne bom prišla do sestre."
Hladnokrvno odgovorim. To mi ni podobno a moram priti k pameti. Lahko umrem. Enkrat sem že skoraj. Samo malo se sprostim in bolečina, ki jo zadržujem v svojem srcu bo spet prilezla na plano. Izvijem se mu iz objema ter mu namenim pomirjajoč a prisiljen namsmešek. Kočija se vstavi pred belim dvorcem.
"Grof Ludvik vas čaka."
Me opomni služabnik. Prikimam. Patriku namenim še enega od prisiljenih nasmeškov nato pa hitro odrvim v dvorec. Nočem gledati njegove žalosti. Preveč jo je, da bi jo lahko sprejela. Grof me že čaka za pozlačeno mizo. Vse gre kot po maslu... In prekleto hitro! Še včeraj sem izbirala obleke za večerni ples. Brez besed mi poda zlato kuverto ter mi zaželi srečo. Odprem jo. V njej se skriva majhna ura. Zavrtim kazalce na njej in nenadoma pristanem v letu 2024! Zdaj gre za prestol! Pomislim in se ozrem po... Čakaj kaj je to? Na čudni rumeni tabli piše Pariz ampak to ni... O čakaj je! Tamle je Eifflov stolp! Joj, kaj je ta drveča kovina na štirih kolesih!? Le kako bom tukaj preživela?