3. del - Adijo, Finska; Nazaj domov
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
4. januar. 2021
(Ko najdeš ogromno tovarno okrašeno z lučkami… )
Noge sem imela zagozdene v snegu in jih počasi in previdno po korakih premikala naprej. Na tabli, ki je bila pritrjena na veliko hišo je bilo napisano: Tovarna ustvarjanja Božiča in prinašanja veselja. »Končno!« Sem poskočila, a takoj padla z obrazom v globok sneg. Počasi sem se dvignila s svojim majhnim telesom in potrkala na vrata. V tovarni, večji hiši je gorela luč in prav tako me zdaj ni nič več zeblo, ko sem stala točno pred vrati. Opazila sem zvonec. Hotela sem pritisniti gumb, a je bil zvonec veliko višje nameščen, kot jaz velika. Domislila sem se ideje!

1. Poskus: Stopila sem na vrečo, v kateri so bila… Kakorkoli, sploh ne vem, kaj je bilo notri. Ampak ko sem stopila nanjo, je bilo prvič prenizko, drugič mi je spodrsnilo.
2. Poskus: Hodila sem dva koraka naprej, se obrnila in dva koraka nazaj. Takrat sem dobila novo domislico, ampak tudi ta ni bila prav dobra. Začela sem skakati in topotati z nogami, pa sem le desko, ki je bila pritrjena z ostalimi na tleh zlomila.
Obupala sem tik pred tem, ko sem si spet nekaj zamislila. Odšla sem okoli tovarne, da bi našla kaj uporabnega. In res. Našla sem eno trdno škatlo, kateri ostali kartoni, ki so bili zlepljeni skupaj v eno, da je bila res škatla se niso zlomili, ko sem stopila nanjo.
3. Poskus: Vzela sem torej tisto škatlo, ji premaknila zraven stene, na kateri je bil zvonec in stopila na škatlo. Škatla je bila tudi dovolj velika, zato mi je poskus uspel!

En aplavz zame, dame in gospodje, prosim!
Takrat sem pozvonila in nekaj časa je trajalo, dokler ni prišel bradati mož v rdečem, z debelo kapo na glavi odpret vrata. Gledal je naokoli, a me ni opazil. Takrat je pogledal dol, proti meni in kar poskočil nazaj, ko me je zagledal.
»Hej, ali tukaj prodajate pingvine, ker če jih, sem takoj zraven!« Sem vzkliknila. »A si ti Božiček?!« Sem z velikimi očmi še vprašala. Bradati možiček se je nasmehnil in mi pomežiknil. Odpeljal me je v tovarno in kmalu sem zagledala vse tiste čudne stvarce, o katerih Jeni govori, da ne obstajajo.

»Božičkova tovarna!« Sem počasi in zasoplo izdavila. Ko pa sem zagledala lesene figurice pingvinov, sem še rekla. »Sem vam rekla, da tukaj prodajate pingvine!« Sem zakričala. Vsi čudni škrati okoli mene so me pogledali. »Mlada dama, od kje si se pa ti vzela?« Je vprašal. »Uf, iz čisto drugega konca. Ampak nekaj bi vam rada povedala,« sem dejala. »To leto moja družina in jaz nismo dobili daril. Tudi ostali jih niso. Božič je bil skoraj uničen.« Božiček se je ob tem prestrašil. »Oprosti, ampak tega nisem vedel. Vsem sem prinesel darila, zato ne vem, kdo bi lahko to bil. Vseeno hvala, da si povedala. Koliko pa imaš do doma?« Je vprašal. »Lahko te pripeljem nazaj domov.« Je še rekel. »Ja, hvala! To bi bilo prečudovito! Vendar bodo starši jezni name, ker se bom šele po enem mesecu vrnila domov.«
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Heyla!
Tukaj je nov del moje zgodbice. Upam, da vam je bil všeč.
Čudovit konec tedna preživite!
Sladkorček