ojla! tu je moj prvi del te zgodbe. najprej opomin za Ginny Weasley: ti si zadolžena za naslednjega!
Prejšnjič: "No, za TOLE bi pa bilo vredno špricati!" Je odprtih ust izdavil Ažbe, ki je imel od vseh šolo še najbolj rad.
"Se strinjam..." So zašepetali še ostali trije, in se previdno spustili navzdol po stopnicah v temo.
_____________________________________________

Medtem, ko sta Ema in Lena stekli po svetilke sta Anže in Ažbe preverjala, ali se loputo da odpreti tudi od znotraj. Dalo se je. Zaradi teme se ni videlo kako širok predor sploh je. Ko je Ažbe videl, da je zelo ozek je rekel: "Ni šanse, da grem v to luknjo. Kar sami pojdite." Ima namreč klavstrofobijo*. Potem je Ema zagledala pajka. "Ja.... Tudi jaz bom tole izpustila." Stresla se je že ob misli na pajka. Medtem je Lena nekaj ugotovila. Zanjo ta prostor ni bil ozek. Tudi pajka ni videla. Zanjo so bile samo stene počečkane z njenimi naj hujšimi risbami. "Družba, ta luknja vsakemu prikaže njihov največji strah. Za Ažbeta, ki ima potrjeno klavstrofobijo je prostor majhen. Ema, ki se boji pajkov v njej vidi točno te. Zame so stene počečkane z mojimi najhujšimi risbami. In verjamem, da za Anžeta kljub sveči ni nič svetleje." Anže je pogoltnil slino in prikimal. "Dajte no! Skupaj smo v tem." Jih je še zadnjič spodbudila. "Če se ti spopadeš s svojimi porazi se tudi jaz ne bom ustrašila nekaj pajkcev." Se je odločila Ema. "Vem kako močno se Ema boji pajkov. Videl sem jo stati na drugem koncu hiše cel dan, ker je zjutraj v kuhinji videla Suho južino. Zraven grem!" Vsi so vedeli, da bo Ažbetu najtežje. Res, da mu gre na bolje saj je bil prostor za njega pri enemu letu premajhen že, če je bil 4x4 metre zdaj pa mu je tako recimo v redu. Moral je jemati tablete, da je lahko šel na avtobus. Končno se je oglasil. "Zdravnik mi je dal neke nove tablete. Izgleda, da jih bom preizkusil." Najprej je šla notri Lena. Za njo je hodil Anže, ki so mu dali najmočnejšo svetilko, za njim Ema in na koncu Ažbe, ki so mu zaploskali, ko je stopil v predor. Ko so prehodili že okoli šestdeset metrov so Leni njene polomije začele bledeti, Anžetu je prostor postajal vse svetlejši, Eminih pajkov je bilo vse manj Ažbe pa se je končno počutil kot, da lahko diha. V jami je bila miza. Na mizi stara, prašna knjiga. Četverčki ali, kot se sami kličejo dvojčki so obrisali prah s knjige in jo odprli. Bil je slovar imen. Bila so označena štiri imena. Njihova imena. Ob vsakem je bil napisan opis in zraven na roko še nekaj...