Ko so se četverčki naslednji dan zbudili so imeli vsi čuden občutek. Niso bili v svojih sobah. Spali so na nečim trdem. Smrdelo je in bilo je sluzasto na nekaterih predelih. Ozrli so se okoli. Ležali so na sluzastih umazanih tleh, lizali pa so jih mladički živali (volk, gepard, tiger, lev). V kotu prostora osvetljenega z svečami je na naslanjaču sedela babica. »Ste le prišli kaj?« je prijazno rekla, iz kota privlekla palico se z njo dvignila ter prav počasi odšla proti četverčkom med tem pa si ves čas popravljala zvita očala. »Živjo babi.« je rekla Ema, ki se je srečanja z babico že prav veselila. "Kakšna babi?! jaz sem dvojčica vaše ničvredne babice." ji je zabrusila. "In ker mi je vzela vodstvo vseh teh živali sem zdaj jaz vzela vas cucki majhni!" je že skoraj zavpila. "Te vaše živalce pa so že pri posebno vročem božičnem kotlu." se je pohvalila.
ANŽE:
hotel sem jo nabosti na svoj npož. poizkusil sem vstati. ohneeeeee! Nekako tako je bilo v mojih mislim. Imel sem zvezani roki in nogi. Potrudil sem se in s svojo ritjo podrsal proti ostalim, ki so bili bolj na kupu. Starka je počasi odtopotala proti velikim zelenim vratom, ki so izgledale, kot da bi bile že leta pod vodo.
LENA:
Glavo sem naslonila na Emo, ki je bila z glavo naslonjena na Ažbeta. pogledala sem proti Anžetu, ki se je še vedno noro trudil, da bi nam orišel bližje. Ko se nam je končno zelo približal se je usedel v metuljčka. Enako smo naredili tudi ostali, da so se naša kolena dotikala. Kar naenkrat se je iz sredine našega kroga pokadilo. Nič nisem videla. Trajalo je približno 5 minut, da sem spet vse videla. Ko pa dima ni več je iz sredine kroga posvetila rdeča svetloba. Večala se je in večala, kar naenkrat, pa se je vse prelilo v rdečo barvo. Verjamete, da je ravno rdeča barva najljubša barva vseh nas četverčko?
EVA:
"Bilo je prečudovit, fenomenalno, perfektno, fantastično... Kar naenkrat pa je bilo vse črno. Nekaj časa je trajalo, da sem spet videla sončno svetlobo, ko pa sem jo sem videla tudi sneg in ogromno tablo z napisom: dobrodošli na Božičkov severni tečaj. "WOW" sem rekla in drugi so mi prikimalai. Vsi smo bili odprtih ust. "Kako je to sploh mogoče? Saj božiček sploh ne obstaja!" je presenečeno rekla Lena, Ažbe pa ji je zabrusil nazaj: "Utihni pametnjakovička. Saj sploh ne veš kaj obstaja in kaj ne!" "Dobra!" sem mu odvrnila po pripombi za Leno. "Vsi utihnite." je zašepetal Anže. "Nekaj slišim!" Obrnili so se okoli. Pred njimi je stal njihov očka oblečen v... ... kako je to sploh mogoče? Sem se vprašala.