1. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/ema-lena-azbe-in-anze-uvod

2. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bozicni-cetvorcki-ema-lena-azbe-in-anze-skupna-zgodba

3. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bozicni-cetvercki-3

4. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bizicni-cetverck-4-del

5. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bozicni-cetvorcki

6. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bozicni-cetvorcki-se-en-del

7. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bozicni-cetvorcki-7-del

8. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/bozicni-cetvorcki-8-del

9. del, pa je tukaj ...

"Najprej, vas bom odpeljal v sprejemno sobo," se je naposled spet oglasil Simon, "vsakogar, ki kdaj pride sem, moramo vpisati v Sprejemno knjigo." Obmolknil je. Čez nekaj trenutkov pa spet nadaljeval: "Iz več razlogov moramo točno vedeti kdo so naši gostje."

Pot po širokih lesenih stopnicah so nadaljevali molče, spremljal jih je le hrušč, ki se je razlegal iz drugih strani sten in cinglanje kraguljčkov na škratovi obleki.

Prišli so do velikih, praznično okrašenih, mahagonijevih vrat. Simon je pozvonil na ličen medeninast zvonček, ki je na zlati vrvici visel poleg njih. Nato so vstopili. Na drugi strani vrat je bila velika soba, s sinje modro barvo prepleskanimi stenami, na katerih so bile obešene slike vseh največjih umetnikov, kot sta Mona Lisa in Zvezdna noč ter najnenavadnejšimi in najredkejšimi lončnicami, postavljenimi po celotnem prostoru. Četverčki, pardon, dvojčki so obstali med vrati, odprtih ust. Tole, da je sprejemna soba?! Prej koncertna dvorana ali kaj podobnega! "Dobrodošli," se je oglasil glas poln toplote in dobrodušnosti. Na drugem koncu sobe, skoraj dvorane, je za veliko, praznično okrašeno, mahagonijevo mizo sedela ... babica! Bila je oblečena v rdeče - zeleno poslovno opravo, na glavi pa je imela rdečo kapo obrobljeno z belim krznom. "Kar naprej, kar naprej," se je nasmehnila. Simon jih je potisnil notri, nato pa odšel in za sabo, kot se za Božičkovega škrata spodobi, zelo nežno in tiho zaprl vrata.

Babica jim je pomignila, naj stopijo bližje. Še vedno osupli zaradi vseh spoznanj, v tako kratkem času so se počasi, brez besed odpravili na drugi konec sprejemne sobe.

"No, moji mali škratki. Kot ste verjetno že ugotovili, ste božičkovi otroci." Pomignila je proti živalskim mladičkom, ki so pridno stali poleg otrok. Četvorčki so že čisto pozabili nanje. "Tist dan, ko ste jih dobili, vam oče ni povedal celotne zgodbe." Po tonu njenega glasu, so ugotovili, da jim ima še zelo veliko za povedati ... "Vsaj ne o tistih štirih ljudeh. Bili so namreč pol škrati in pol ljudje, zato niso mogli delati v Božičkovi delavnici. Zato, so morali živeti skupaj z navadnimi ljudmi. Ko so se spoznali, so ugotovili, da je na svetu verjetno še kar nekaj takih kot so oni in želeli so, da bi ti poznali svoje poreklo, saj dva od tistih štirih sploh nista vedela, da sta napol škrata. Zgradili so hišo, v kateri živite in še nekaj drugih po vsem svetu. Zgodbo z živalmi že poznate. To, da ste si upali priti v tisti tunel in da vas tiste zveri niso požrle, sta že pokazatelja, da ste pol škratje. Imena pol škratov se tudi zapišejo v tisto Knjigo Imen in kot veste sem med njimi tudi jaz." Umolknila je, kot bi hotela povečati zanimanje svojih poslušalcev, čeprav to ni bilo niti najmanj potrebno. Prvič po dolgem času, ali pa verjetno sploh prvič, so vsi štirje zbrano poslušali. Nadaljevala je. "In jaz sem ena redkih, ki je imela to srečo, da so jo sprejeli v Božičkov Dvor. Zdaj delam tu kot tajnica. Žal, pa je moja sestra dvojčica, prav tako pol škratinja zelo ljubosumna name, tudi zato ker je moj sin Nikolaj dobil to čast, da postane pravi Božiček." To je bil njihov oče.

Četvorčki so stali odprtih ust. Prvi se je oglasil Anže, z vedno tekočim jezikom. "Torej ... Torej, je naš oči res Božiček?!" je vzkliknil, mešanih občutkov. "In, če si ti pol škratinja on pa Božiček, kaj smo potem mi in naša mama?" se je razvezal jezik tudi Emi. Babica se je nasmehnila. "Vaša mama je navaden človek, vi pa pol škratje. Ona sicer ve kdo je v resnici njen mož, a, ko ste se vi rodili, je hotela zatreti dejstvo, da ste pol škratje. Veste, za take zna biti zunanji svet zelo nevaren, v vsakem vogalu lahko preži kdo ali kaj, kar bi vam želelo škoditi, samo zaradi vašega položaja oziroma položaja vašega očeta. Ampak, ravno zato, je vaš oče želel živeti v tisti hiši, saj bi vam tako lahko najlažje priskočil na pomoč. Vaša mama tega ne ve." Pogledala jih je in se nasmehnila. "Še kakšno vprašanje?"
"Če je naš oči Božiček, kako je lahko potem na vsak božični večer z nami?" Je vprašal Ažbe, ki je od vseh štirih najbolj logično razmišljal. "Dobro vprašanje," se je nasmehnila babica. "V veliki meri je to skrivnost, lahko vam pa povem, da vedno dela ponoči." Nato je vzela veliko, belo sovje pero in ga pomočila v rdeč črnilnik. Napisala je imena četvorčkov v Sprejemno Knjigo. Ko je končala, je parkrat pihnila v napisano, da se je črnilo posušilo, potem pa zaprla knjigo in jo pospravila v predalnik pod mizo. V sobi je zavladala tišina. Ažbetu je bilo ob tem sila neprijetno zato, se je začel rahlo živčno razgledovati okrog sebe. To so počeli tudi ostali. Ko je že dobil občutek, da so se stene nanadoma začele premikati proti sredini in se je soba začela krčiti, ga je iz nelagodja rešil Anže. "Hej, zakaj pa smo oblečeni v modro in zakaj imamo te, škratje kape?" Je vprašal. Šele tedaj so opazili, da na sebi nimajo več svojih oblačil. "Sem se že zbala, da ne bo nihče vprašal!" je vzkliknila babica. Verjetno, se je hotela pošaliti, a ji ni niti približno uspelo. "No khm ..." se je odkašljala, ko spoznala, da je njen smisel za humor po vseh teh letih še vedno zanič. "Kot pol škrati imamo posebne sposobnosti, ki jih navadni ljudje nimajo. Zato se jih morate naučiti obvladovati. Moja sposobnost, na primer je, da lahko prikličem hologram. Tako je takrat, pri vas, v kleti izgledalo kot, da vas je obiskal moj duh. Te sposobnosti, pa se boste naučili obvladovati na Šoli za pol Škrate, tukaj, v Božičkovem Dvoru in ta oblačila so vaša uniforma." "Ampak, ali nisi rekla,da pol škratje tukaj niso dobrodošli?" je Ažbe z vprašanjem dokazal, da ima odličen spomin in natančno logiko. "Seveda, v preteklosti so bili, zato jih veliko ni znalo nadzirati teh sposobnosti in so jih velikokrat pokazali med navadnimi ljudmi. Od tod tudi zgodbe o superjunakih. Tem pol škratom, pa se je zaradi tega zelo slabo pisalo, saj je naše prvo pravilo, da nikoli nikomur ne smemo pokazati kaj smo v resnici. Rezen seveda partnerjem in najboljšim prijateljem, a tudi to samo zaradi varnosti!" je obrazložila. "Kaj pa bo z našo prejšnjo šolo, če bomo morali hoditi na to?" Se je oglasila še Lena. "Brez skrbi bodite, za vse je že poskrbljeno! Ob začetku naslednjega tedna boste začeli hoditi na ŠPŠ in Nikolaj se bo pogovoril z vašo mamo."

"Hmm ..." je zamrmrala Ema. "Ampak nobenih sposobnosti nimamo!" Njeni sorojenci, vsi že zatopljeni v sanjarjenje o sebi in svojih supermočeh, takih, kot jih imajo Marvelovi junaki, so presenečeno ugotovili, da se strinjajo z njo. Kako naj obvladujejo svoje sposobnosti, če jih pa nimajo? "Gotovo jih imate, vendar se še niao pokazale. Pokažejo se med devetim in štirinajstim letom starosti, odvisno od tega, kdaj prideš v puberteto," se ji je nasmehnila babica, nato pa pogledala proti svoji najstarejši vnukinji. Lena, si je ravno ogledovala sliko Dekle z bisernim uhanom. "Nekoč bom tudi jaz tako dobra slikarka! In za razliko od večine drugih bom postala slavna še pred smrtjo," si je malce prenaglas zamrmrala v brado. "Ti je všeč kaj?" jo je vprašala babica in dodala: "Svojo pisarno sem opremila z najčudovitejšimi kopijami umetnosti in najredkejšimi rastlinami, saj se mi zdi, da na Severnem polu zelo primankuje teh stvari!"

Na vratih je spet pozvonilo. Vstopil je nek drug škrat, ki je izgledal le par let starejši od četvorčkov in oznanil, da se bodo morali le - ti kmalu vrniti domov. "Še nekaj je," se je spomnila babica, tik preden so izstopili in odšli za tistim škratom. "Kot ste verjetno že ugotovili, pri nas, škratih in pol škratih ljubosumje velja za največje sovraštvo! Zato se pazite vseh, ki so ljubosumni na vas. Vilini in pol vilini so sploh potuhnjeni in nevarni, razlog za njihovo ljubosumje na nas, pa leži daleč v preteklosti, ko si je prvi Božiček izbral škrate za pomočnike, njih pa zatrl. O tem boste več govorili v ŠPŠ, vam pa povem, da so vaše živalice posebne; zavohajo lahko ljubosumje in vas nanj opozorijo. Zato jih poslušajte! Vedno jih imejte ob sebi; lahko se pretvarjajo, da so plišaste, vendar jim bo bolj prijetno, če jih smatrate kot hišne ljubljenčke ..." Tedaj je tisti škrat precej neučakano zaprl velika, težka, mahagonijeva vrata in pri tem precej zaloputnil. Očitno je bil res še začetnik. Odpeljal je četvorčke do konca hodnika, skozi neka druga, manjša vrata, da so se znašli v veliki sobani, polni vrat, ki so bila razporejena po stenah v kar treh nadstropjih. Na stropu, visoko nad njimi je visel velik, kristalen lestenec. "To je Dvorana Portalov, vsaka vrata imajo en portal, ki vodi na drugo lokacijo. Vrata, ki vodijo v klet vaše hiše so označena s 13b. In, mimogrede, vaše uniforme ne bodo izginile, ko boste prišli domov, zato se hitro preoblecite, da se ne umažejo, saj se jih zelo težko opere." je v eni sapi zrecitiral tisti škrat nato pa jim podal ključ njihovih vrat in jih pustil same.
_________________________________________________
Hejjhojj!! Zdaj sem pa še jaz napisala svoj del! :blush: Se opravičujem, ker je dolg, (wow, to sploh ni podobno meni, kot tudi to, da sem ga tako hitro napisala!) ampak, ko se začela pisati kar nisem mogla nehati! Poleg tega, sem želela vse do zdaj čim bolj povezati, ker se mi zdi, da smo šli malce vsak svojo pot. Upam pa, da nisem napisala preveč in s tem komu pokvarila načrtov. In še vedno velja: Opravičujem se za kakršnekoli napake, povejte mi kje so, če so, da jih odpravim (registrirani Pilovci imamo ta privilegij, da lahko urejamo svoje objave tudi po tem, ko jih že objavimo :sweat_smile:). Me pa že res res zanima, kam bo peljala ta zgodba. Kaj vse se bo šele zdaj dogajalo četvorčkom, kaksni zapleti sledijo, koga bodo vse spoznali, kaj vse bodo doživeli? Gotovo zelooo veliko! :wink:
Ps.: No Name, je to dovolj fantazijsko zate?? :joy:

Mimogrede, med pisanjem sem bila pozorna na nekatere podrobnosti iz prejšnjih delov, kot recimo ta, da ima Ažbe klavstrofobijo, neobvladljiv strah pred zaprtimi prostori in to, da je v 8. delu I love book napisala, da si je Anže popravil modro kapo, ki jo je imel na glavi od bogve kdaj, zato sem dala modre šolske uniforme. No, tukaj pa še slike slik, ki so omenjene v tem delu ...

Mona Lisa:

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/ec/Mona_Lisa%2C_by_Leonardo_da_Vinci%2C_from_C2RMF_retouched.jpg/280px-Mona_Lisa%2C_by_Leonardo_da_Vinci%2C_from_C2RMF_retouched.jpg

Zvezdna noč:

https://www.masterart.si/images/products/8/__1695.jpg

Dekle z bisernim uhanom:

https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/02/23/65477009.jpg


Čim več sreče, lepih in nepozabnih trenutkov v decembru, vam želi


muca Zajči :smile_cat::dizzy: