Hej!
Ker se bližajo božični prazniki, sem napisala božično zgodbo. Upam, da vam bo všeč!
++++++++++++++++++++++++++++
Danes veliko ljudi ne ve, kaj predstavlja bistvo božiča. Zmotno je mišljenje, da so to darila. Nauk o pomenu božiča je skrit v moji zgodbi.
Na Severnem tečaju se je bližal božični večer. Vsi škrati in jelenčki so mrzlično tekali gor in dol. Imeli so veliko dela. Pripraviti je bilo treba darila, jih zaviti in jih postaviti na pravo mesto. Če se je kak škrat zmotil, ga je hitro in mahajoč z rokami nadrl glavni škrat Jakob. Eden največjih škratov je bil. Hodil je hitro med postajami za barve in izdelavo igrač in čakal na morebitne napake. Kadar je kakšno odkril, je začel skakati. Zaradi tega se je tresla cela delavnica. Danes ni odkril prav veliko nepravilnosti. Mogoče mu bo po tem božiču ostalo še kaj živcev.
Ne prav daleč od delavnice, ki je bila hkrati tudi hlev za jelene, je stal Božičkov dvorec. Božiček ga je razdelil na dva dela, na osebnega, kamor je smel samo on in javnega, v katerem so bili vsi dobrodošli. Zgradba je bila zgrajena iz rdečih opek. Ker je Božičkova barva tudi bela, se je štab šibil od različnih okraskov v beli barvi.
Nekaj metrov pod to vizualno bombo rdeče in bele je stala posebna dvorana. V njej je bilo gromozansko srce, polno spreminjajoče se tekočine. Enkrat je bila rdeča, čez minuto pa zlata. To je tekočina božičnega duha. Več kot jo je bilo v srcu več ljudi se zaveda pravega pomena božiča. Ob tem času leta je bilo srce ponavadi polno. Skozi cevke pri samem vrhu, bi se morale pretakati velike količine tekočine. V nekaj urah pa do zdaj, ni padla niti ena samcata kapljica.
Božiček je ustvaril to stvaritev, ki ji pravi Božično srce.
Pred to žalostno sliko je stalo mlado dekle. Oblečena je bila v rdečo do tal segajočo obleko. Okoli rok je imela ovit bel šal, ki ga je premikal občasni piš severnega vetra. Na prsnem košu je imela zlato srce na ogrlici. Kratke in skrbno počesane svetle lase, ji je krasila zlata tiara. Živčno je listala po stari zaprašeni knjigi. Naenkrat pa je sunkovito zaprla knjigo in odšla. Njeni hitri koraki so odmevali po podzemlju. Našla je, kar je iskala.
Božiček je sedel na stolu v kuhinji. Pred sabo je imel svoje najljubše piškote in kozarec toplega mleka. Iz krožnika je previdno vzel piškot s koščki čokolade in ga potopil v mleko. Okus bo zdaj še boljši. To je njegov najljubši del dneva. Ker je le Božiček, mora biti malo okrogel, zato ima rad piškote. Ko je hotel ugrizniti v piškot, prepojen z mlekom, je privihralo dekle v rdeči obleki. Položila je knjigo na mizo. Ob tem je skoraj polila mleko. Božičku je prav zastalo srce ob misli, da ne bi imel mleka za svoje piškote. "Poglej to, Božiček, srce ugaša. Tekočine božičnega duha je zmanjkalo. Moramo iti do jezera." je zaskrbljeno dejalo dekle. Božiček jo je prestrašeno pogledal: "Glorija ali si prepričana, da je čas za sprehod do jezera? Sam ne bi šel rad spet tja. Poskusi še s kakšnim tvojim urokom. Ti si vendar varuhinja Božičnega srca." Glorija se je namrščila: "Poskusila sem vse možne uroke. Cel dan bi jih morala izvajati, da bi nastalo dovolj tekočine. Že zdaj sem utrujena, pa sem čarala komaj dve uri. Predlagam, da, skličeš zbor prebivalcev Severnega pola in bomo določili, kdo bo šel z mano do jezera." Božiček se je malce zamislil: "Hmm, v redu Glorija naj ti bo. Pojdi se malo spočit, nato pa bomo imeli zbor." Glorija mu je poklonila nasmešek: "Hvala ti Božiček. Se vidimo potem na zboru." s temi besedami je odšla iz prostora. Božiček je zdaj končno imel čas, da je pohrustal piškote…
Čez nekaj ur so se v jedilnici pri Božičku zbrali vsi, ki živijo na Severnem polu. Škrati so prišli v četici pod vodstvom škrata Jakoba. Jelenčki so pridirjali v velikem slogu. Manjkal ni niti jelenček Rudolf s svojim rdečim nosom. Ta malce sramežljivi jelen ni niti slutil, kaj ga čaka. Ko so zadnji škrati prišli na srečanje, je Glorija zamahnila s svojo čarobno palčko. Vrata so se zaprla in Glorija je spregovorila: "Pozdravljeni vsi skupaj! Iščem nekoga, ki bo z mano odšel do Božičnega jezera. Ta mora biti izbran s strani božične magije, ki vidi v naša srca. Ob zamahu s čarobno palico bo nekdo od vas začel žareti."
Glorija je zamahnila s čarobno palčko in sledilo je napeto iskanje žareče osebe. Vsi so gledali drug proti drugemu in preverjali, ali morda oni ne žarijo. Božiček pa je naenkrat nekaj opazil: "Le kdo žari tamle zadaj? Pa saj to ni res! To je Rudolf!" Vsi so se presenečeno ozrli k jelenčku. Božiček je imel prav, res je cel žarel v rdečem. Glorija je počasi stopila do njega: "Čestitke, Rudolf! Izbran si, da greš z mano do Božičnega jezera." Rudolf je bil vidno šokiran. "Ne vem, ali bom kos nalogi. Celo sam Božiček noče iti do jezera." Glorija se je nasmehnila in dejala: "Če te je izbrala božična magija, boš nalogi zagotovo kos. S pomočjo moje čarovnije in tvojega letenja se bova gotovo varno vrnila. Poleg tega ti je moja čarovnija videla v srce in te določila za najprimernejšega za to nalogo." Rudolf je bil videti pomirjen. "Kdaj se bova odpravila do Božičnega jezera?" je vprašal varuhinjo. "Odpravila se bova čez eno uro. Se dobiva pri vhodu na Božičkovo posest." mu je odgovorila. "Zmenjeno, se vidiva torej čez eno uro." je rekel Rudolf in srečanje je bilo končano.
Čez eno uro sta se odpravila na pot. Glorija je sedela na Rudolfu, medtem ko je ta letel. Sledila sta Božični zvezdi, ki jima je kazala pot. Čez nekaj ur sta končno ugledala Božično jezero. Bilo je zelo veliko in polno tekočine božičnega duha. Na pogled je bilo jezero videti veličastno.
Glorija je začela dajati navodila. "Čisto blizu tekočine bova mogla opraviti različne preizkušnje. Če se strinjaš, jih bom opravila jaz. Ti pa boš, ko bova končala, nabral tekočino. Se strinjaš?" je končala dolgo razlago. Rudolf je pokimal, saj je bil prestrašen. Bolje, da preizkušnje opravi Glorija, ki je tu že bila.
Ko sta končno prišla blizu jezera, se je Glorija nenadoma ustavila. Prijela se je za glavo in slabotno dejala: "Joj, Rudolf, mislim, da ne bom mogla nadaljevati poti. Božično srce je že skoraj mrtvo, zdaj pa ugašajo tudi moje moči …" Glorija stavka ni dokončala, saj je izgubila zavest in padla na tla.
Rudolf se je zbal za Glorijo, a je vedel, da se mora soočiti s svojimi strahovi in nadaljevati. Poletel je nad jezero in na ves glas zakričal: "Dragi varuh Božičnega jezera! Božiček nujno potrebuje tekočino božičnega duha. Brez te tekočine se ljudje ne bodo zbrali na božični večer, bili prijazni drug do drugega in drug drugemu odpuščali. To je namreč bistvo božiča." Okoli Rudolfa je vse začelo žareti. Zaslišal je glas, ki mu je govoril: "Dragi Rudolf! Tako lepo si povzel bistvo božiča kot še nihče drug. Ponavadi dam prosilcem za tekočino le eno vprašanje, na katero si ti odlično odgovoril. Z veseljem ti dam dovolj tekočine, tudi za tvojo prijateljico Glorijo bo poskrbljeno, da se bo vrnila k Božičku." Okoli Rudolfa se je pojavilo dvanajst velikih steklenic, polnih tekočine božičnega duha. Ravno ko je Rudolf hotel odleteti nazaj, se je še zahvalil za vso pomoč. Zatem je poletel v nočno nebo, za njim pa je šlo vseh dvanajst steklenic.
Ob vrnitvi na Božičkovo posest se je Rudolf takoj odpravil do Božičnega srca. Steklenice so same od sebe zlile svojo vsebino v srce, ki je bilo potem polno. Rudolfu je odleglo od skrbi in se je ulegel na tla in zaspal.
Zbudilo ga je bučno rajanje ob dejstvu, da je Božično srce spet polno. Videl je Božička, ki se je mastil s piškoti. Škrate, ki so pospravljali steklenice. Pred polnim srcem pa je stala Glorija. Rudolf je šel do nje in ji rekel: "Vesel sem, da si v redu. Skrbelo me je zate." Varuhinja se je sklonila k njemu rekoč: "Oh Rudolf, vesela sem, da se je vse dobro izteklo. Ko sem se začela počutiti slabo, sem bila prepričana, da se boš znašel tudi brez mene. Uspelo ti je! Rešil si božič."
+++++++++++++++++++++++++++++++
Vesele praznike vsem!
Vitica