To sta dve kratki 'besedilci', ki nista ravno zgodbi; samo opisujeta neke tenutke in tudi nista bili napisani z namenom objave tukaj zato vam jih res ni treba brati. Če sta vam pa všeč pa tudi vredu.

___________________________________________

I.
Vlaga pronica v moje čevlje; upam da ne bodo čisto premočeni do treninga. Avti divjajo mimo po mokri cesti, vsake toliko pa se pred mano ustavi kakšen mestni avtobus. Že zadnjih nekaj ur dežuje in oblaki nad mano so tiste monotone sive barve brez najmanjšega kančka sledi o soncu.

Dež sicer ni pretirano močan a kljub temu ima večino pešcev nad sabo odprt dežnik, ki je največkrat temno modre ali črne barve. Kombi nekega podjetja se na pločniku za mano pelje vzvratno in njegova predirna sirena preglasi nežne pljuske kapljic dežja.

Opazujem dijake, ki čakajo na nasprotnem postajališču, in osnovnošolce, ki jih niti kislo vreme ne umiri, med tem ko se vsakih nekaj deset sekund oziram za znanim avtomobilom, ki naj bi me odpeljal na trening.

Zraven mene se na mrzlo kovinsko klop usedeta dve študentki, ki se pogovarjata o bog si ga vedi čemu in prvič opazim svetlo modro fasado hiše nasproti, mimo katere hodim malodane vsak dan že zadnjih nekaj mesecev. Prav res me zanima me še kaj vse drugo mi je tako ušlo.

Pred mano se nazadnje le ustavi tisti težko pričakovan avto, ravno ko dež ponehuje in lahko vidim majhne svetle zaplate sredi neba, kjer se oblaki začenjajo tanjšati.

___________________________________________

II.
Človek bi si mislil da sredi Januarja veliko res deževnih dni pač ne bo. Morda se mi samo zdi; nam ljudem je kajpak v naravi, da opazimo in napihnemo predvsem slabosti prav vsega, pa vendar mi ta dež že skoraj upravičeno preseda.

Avtobus se trese in ropota ko voznik pelje po slabih cestah, jaz pa sedim na sedežu z napol mokrimi hlačami, ker nekdo ne more voziti niti borih 20 centimetrov bolj v levo, da bi se izognil luži in me ne zalil. Zunaj pa je nebo temno sive barve, in videti ni mogoče ene samcate zvede zaradi neprekinjenih oblakov.

Na mokrem cestišču se odsevajo neštete rdeče in bele luči in ustavimo se na moji postaji kjer izstopim. Odprem dežnik in se s hitrim tempom odpravim do druge postaje v upanju, da bo moja številka prišla him bolj točno. Na postaji pogledam vozni red in se razveselim, ko izvem, da moram na mrazu in vlagi čakati le borih 8 minut.

Na postajo pripelje kar pet avtobusov na enkrat in vsi čakajoči smo enakomerno razporejeni pod streho.

Končno sem spet na toplem in zaenkrat se še peljemo po dokaj dobri cesti. Potnikov je veliko in motor glasno brni v ozadju, da se ropotanja skoraj ne sliši. Zibljemo se skupaj z vozilom.

Še vedno dežuje, kar je povsem smiselno saj se vreme ne more toliko spremeniti v petih minutah, toda to me ne ustavi pred pritoževanjem. Čez okno tokrat ne vidim prav ničesar zato pozorno spremljam, da ne zamudim moje destinacije.

Nekje nasproti mene sedi dekle, staro najverjetneje okoli 13 let, ki v naročju drži blok, medtem ko nekaj gleda na telefonu kot tudi večina drugih.

Naslednja postaja je moja, zato vstanem, stopim k vratom in se primem za drog.