A veliki maček je bil še zmeraj tam. Takrat sem zagledal stvar veliko kot avto. Bila je čudovita pokrita z rdečimi luskami, strah vzbujajoča…zmajevka. Ne sprašujte me kako sem vedel katerega spola je. Preprosto vedel sem. Veliki mačkon je ucvrl od koder je prišel. Predstavila se je: »Zdravo! Jaz sem Adalina. Kako pa je tebi ime mucek?« »Burek,«sem čisto preplašen odgovoril. »Naj te ne bo strah, Burek.« »Če si pa zmajevka!« Zvenel sem tako butasto. Adalina se je zasmejala toliko, da ji je iz ust privrela lava in ogenj. Naježil sem se tako, da je moja rjava dlaka izgledala kot hrbet ježa. »Bi šel z menoj?« je vprašala Adalina. »Kam pa?« »V deželo, kjer še vedno živi domišlija,« je odgovorila zelo resno. Privolil sem. Namreč imel sem dovolj tega mesta, tednov zafrkavanja in velikih mačkov. Nekako sem prilezel na njen hrbet. »Dobro plezaš,« me je pohvalila. »Ah! Naučil sem se…doma,« sem rekel, ne preveč razpoložen za ta pogovor. Verjetno je Adalina mojo kretnjo razumela in o tem ni spraševala. Takrat je dvignila skoraj pet metrov dolga krila. »Močno se primi!« se je še zarežala in poletela. Krila so bila rdeče rumena. Če bi jih gledal od daleč bi pomislil, da je požar. Bruhnila je ogenj in se dvignila več kot petdeset metrov v zrak. Še dobro, da so jo pred mojimi krempeljci varovale lesketajoče se rdeče luske. Letela sva proti zahajujočemu soncu. Še zadnjič sem si ogledal svoje temno mesto. Adalina je nato buhnila okrogli nevihtni oblak. Čeprav je bil zastrašujoč in poln črnobe sem čutil, da se v njem skriva upanje.Bil je portal. Adalina se je ustavila: »Si pripravljen?« »Pripravljen!«zakričim v odgovor. S hitrostjo 200 kilometrov na uro. Se požene v oblak. Z mislimi sem ostal tam dokler me ni zadela strela.