Budilka mi je začela glasno zvoniti. Prestrašila sem se in hitro dvignila v zrak. Kasneje sem ugotovila da je samo budilka. Pogledala sem k oknu. Sonce je pronicalo skozi okno in mi osvetlilo sobo. Vstala sem iz postelje in se nagnila k oknu. New yourške ceste so bile še kar mokre, od sinoči, ko je padal dež. Oblekla sem se in odhitela v kuhinjo, kjer je mami že pripravljala zajtrk.
"Jutro, Dorothy." Je z nasmehom rekla mami.
"Jutro." Vsedla sem se za mizo in mami opazovala pri delu. Bila je nekam živčna.
"Em, je vse uredu?" Sem jo vprašala.
"Seveda! Seveda da je. Samo..em, nekaj ti moram povedati." Je rekla in se usedla zraven meme.
"Vem da bi ti tole mogla povedat že zdavnaj, ampak nisem mogla. Nisem hotela da imaš skrbi."
"Povej mi!" Sem neučakano odgovorila.
"Torej že pre dvema mesecama. Takrat ko je tvoj oče postal..." Umolknila je.
"Pogrešan." Sem žalostno sklonila glavo. Mama me je ljubeže pogledala in nadaljevala.
"Takrat sem izgubila službo. Nisem ti hotela povedati, dokler ne najdem nove, da te nebi skrbelo." Bila sem presenečena.
"Ampak lahko bi ti pomagala!" Sem dokaj zavpila.
"Nisem hotela da imaš skrbi, Dorothy." Je s solzami v očeh rekla. Žal mi je bilo da sem zavpila nanjo. Objela sem jo.
"Kaj je tvoja nova služba?" Sem jo zdaj že veselo vprašala.
"Še naprej bom delala v turistični agenciji kot vodička. Za enkrat nimajo nobenih napovedanih izletov, ampak moram biti vseeno v bljižini agencije. Ta agencija pa je drugje..."
"Vesela sem da boš še naprej delala to kar te veseli. In, kje je nova agencija?" Sem jo radovedno vprašala. Bila je tiho, nato pa tiho izrekla.
"V Menchestru." Osupnila sem.
"Ampak, ampak....to je v Združenem Kraljestvu!" NYC je zelo daleč od ZK!
"To najbrž pomeni da se seliva." sem še dodala. Mama je samo prikimala. Čeprav, mogoče pa če grem v novo šolo ne bo tako grozno. Če prav bom pogrešala...prijatelje? Saj jih nimam. Koga bom torej pogrešala. Nobenega. V šoli nimam nobenega prijatelja. Imela sem eno prijateljico, ampak sem pred nekaj meseci ugotovila da me samo izkorišča, da bi ji pošiljala moje naloge. Lahko bi vprašala kogarkoli, ampak je mene. Samo zato ker, ker imam vedno vse naloge pravilne, ker vedno test nazaj dobim brez napak, ker vedno dvigujem roke in še bolj zato, da bi me lahko opravljala za mojim hrbtom. Sama nevem kako sem lahko pri pouku tako dobra. Nevem kako lahko vedno dobim teste brez napak. Vedno samo slišim snov in jo dam v moj spomin. Potem je v mojem spominu in je ne pozabim. Zato se nikoli ne učim. Sem kot Matilda iz Roald Dahlove knjige, samo da imam najbolše starše na svetu. Očka mi je vedno pravil, da sem zelo nadarjena. Nato sta me oba začela klicati nadarjena. Občasno mi ni všeč, da je moje ime kar Nadarjena, zato me spet kličeta Dorothy, tako, kot mi je ime. No, očka me ni tako poklical že dva meseca, ker je pogrešan. Razglasili so ga za mrtvega, vendar občutek mi pravi da je živ. Ne vem kje, ampak vem da je tam, kjerkoli že je, živ.


Heyy,:wave:
Torej to je moja nova zgodba:smirk:. kako se vam zdi? Če vam je všeč lajkajte in komentirajte:kissing_heart::kissing_heart::relieved::relieved:. Če boste brali še naslednje dele pa se lahko naročite name:thumbsup::thumbsup:! Zgodba nebo prihajala vsak dan, vendar sigurno trikrat na teden.:ok_hand::blush:

Rada vas imam:hugging::hugging::hugging:

Vaša,
:crown:Pisateljica King:crown: