*b*7. poglavje- Geto*b*
*i*"Sanjam, da bi rodila otroka, ki bi vprašal: Mama, kaj je bila vojna?" - Eve Merriam*i*

Vožnja je trajala in trajala in kar ni je hotelo biti konca. Spal sem in se zbujal, pa zopet zaspal nazaj,… To je bilo edino kar sem počel. Kaj pa mi je preostalo drugega? Sedenje na enem in istem mestu, poslušanje ljudi, ki so se gnetli ob meni, dihanje umazanega zraka,… Vse to me je utrujalo, hkrati pa spominjalo na to, da nismo več svobodni, da je vojna in da se vozimo neznano kam. Samo s spanjem sem lahko ubežal vsem tem občutkom.

Med potjo smo imeli več postankov. Toda ne za nas. Za vojake in voznika kombija. Zdelo se je, kakor, da jim je za nas vseeno. Zakaj? Samo nič vredni Judje smo bili.


Slednjič smo se le ustavili. Ob sunkovitem zaviranju, mi je glava omahnila naprej in moral sem se prijeti dečka, ki je sedel pred mano, da nisem zgrmel na tla. Sprva sem mislil, da gre za še en postanek, toda ko so se vrata kombija odprla in sem po nekaj dneh spet zagledal sončne žarke, mi je zastalo srce. Prispeli smo.

»Vsi ven!« smo zaslišali glas vojaka in počasi so se ljudje, eden za drugim, začeli premikati iz kombija. Slišalo se je pridušeno mrmranje, ki je postajalo vse glasnejše. Ljudje, ki so se prebili na prostost so vzklikali od veselja, sam pa sem nepotrpežljivo čakal, da se bom čez vrata prerinil tudi sam.
Ko sem le prispel do vrat in stopil iz temnega kombija me je oslepila močna sončna svetloba in potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil nanjo. Omotično sem se prestopal iz noge na nogo, ter se poskušal čim bolj pretegniti. Nato sem se ozrl okrog sebe.

Stali smo na betonskem dovozu. Desno od njega je stala ogromna ograja, ki se je dvigala visoko v nebo. Za njo so se videli sivi obrisi cest in hiš, ki so stale ena ob drugi, nad vhodom pa je stal napis: Geto.
Na naši levi se je razprostiral ogromen travnik, za njim pa je stal zelen gozd. Sončni žarki so božali veje dreves in prijetna sapica je mršila travo. Iz ust se mi je izvil vzdih navdušenja. Kako sem pogrešal zelenje, travo, rože in živali. Noge so me kar same povlekle k raju, ki je stal pred mano in malo je manjkalo pa bi kar stekel tja.


»Kam pa greš mali?« Na svoji rami sem začutil mrzlo dlan, ki me je potegnila k sebi. Obrnil sem se in pred sabo zagledal vojaka, ki je iz pod mrkega čela zrl vame.
»Si slišal kaj sem te vprašal?« je zasikal. »Kam greš?«
»Jaz… Amm… Jaz…« Besede mi niso šle iz jezika in noge so mi kolebale. Vojak me sploh ni poslušal do konca. Potegnil me je za seboj in me porinil v skupino ljudi, ki so se drenjali pred kombijem. Opotekel sem se in skoraj padel na tla.
»Da mi ne poskušaš več uiti, kreten!« je še dodal ter odšel.
Preplašeno sem gledal za njim, srce pa mi je divje utripalo. Nisem hotel uiti. Ne. Hotel sem le nazaj med zelene livade, prisluhniti pticam in šumenju dreves. Je bilo s tem kaj narobe?

Začel sem se prebijati med množico ter iskati očeta in mater. Ko sem ju našel sem stekel k njima in se jima privil v objem. Začel sem jokati.
»Zakaj mora biti tako?« sem hlipajoče izdavil. »Zakaj nismo smeli ostati doma? Kaj je narobe s tem, da smo Judje?« Solze so mi v potokih lile po licih in še močneje sem se stisnil k njima. Ne mama, ne oče nista odgovorila na moja vprašanja. Samo spogledala sta se in zajokala z mano.



»Ime in priimek?« je vprašal zdolgočasen moški, ki je sedel pred vhodom.
»Filipe, Nicole in Brayan Brenker,« je kar se da dostojanstveno odgovoril oče, ki je stal pred njim. Midva z mamo sva stala za njegovim hrbtom ter se radovedno ozirala naokrog.
Moški si je naša imena zapisal v ogromen zvezek nato pa zamomljal: »Koliba 98.« »Prosim?« je vprašal oče. Moški je zavil z očmi in še enkrat ponovil izgovorjeno, nato pa nas je eden od vojakov, ki je stal pred vhodom porinil naprej.


Znašli smo se pred labirintom sivih hiš in cest, ki so vodile med njimi. Vse je bilo natlačeno in natrpano skupaj, da je dajalo občutek utesnjenosti in omejenosti. Hiše so bile sivo prebarvane, narejene iz gline. Okna so bila majhna, prekrivalo pa jih je tanko steklo, ki ga po nekod sploh ni bilo več.
Po ulicah so hodili ljudje. Žalostnih obrazov so zrli v tla in med sabo niso spregovorili niti besede. Na koncu ene od ulic sem videl nekaj otrok, ki so brcali žogo iz blaga, toda brez pravega veselja v očeh. Vse je bilo tiho, pusto in prazno.

Zavzdihnil sem. Nisem mogel prenašati te žalosti, ki je vela iz vsakega kotička. Hotel sem pobegniti. Stran od vseh bridkosti, ki jih je bilo čutiti iz za zidov hiš. Stran od vseh bolečin, ki so preplavljale človeška srca. Stran. Samo stran. Toda to je bilo nemogoče.
Povsod okrog Geta se je razprostirala visoka ograja iz bodeče žice, ki bi jo bilo nemogoče preplezati. Visoki stražarski stolpi so bdeli nad okolico, postavljeni ob vhodu v geto, nad vhodom pa so stale nacistične zastave. Povsod okrog so hodili stražarji, ki so nas opazovali iz pod mrkega čela. Bilo je nemogoče uiti.

»Torej…« je po nekaj minutah tišine, s tesnobnim glasom začela mama. »Kam sedaj?«
»Mož nam je rekel naj gremo v kolibo 98… Toda kako…«
Prekinil sem očeta. »Poglejta,« sem dejal in pokazal na eno od kolib. »Vsaka je označena s številko.« »Prav, potem pa pojdimo iskat številko 98,« je zavzdihnila mati. In tako smo se odpravili po blodnjaku ulic, da bi našli svoj novi dom.