Začela sem pisati zgodbo.
Uživajte!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Noge so me pekle, ampak ustavila se nisem hotela. Od kamnitih debelih sten se je odbijal zvok mojih bosih nog. Hotela sem izginiti. Solze so mi tekle po obrazu in padale na mrzla tla. Temen hodnik, ki diši po plesni, me je že od zmeraj odbijal. » Mia, ustavi se! « Po glasu prepoznam, da me kliče Jenny. »Lahko se ti pomagam skriti. Ampak le, če se ustaviš!« Nisem imela izbire. Vedela sem, da ne morem kar izginiti. Lahko pa se skrijem. Ustavila sem se. Za sabo zagledam Jenny. Zadihana je. Njeni dolgi svetli lasje, ki so zmeraj natančno počesani in speti v elegantno figo, so bili v tistem trenutku mastni in neurejeni. » Kaj se je zgodilo?« Nisem vedela, če ji lahko zaupam. Ampak morala sem ji. Nekomu sem morala povedati. »Mama je prišla. Rekla je, da ne napredujem v baletu. Morala bom oditi nazaj v mojo državo – Italijo. Na nastopu sem bila osminko prepočasna in to jo je čisto spravilo s tira.« Jenny ni vedela, kaj naj reče, vedela pa je, kam se lahko skrijeta. »Amelia Grande, takoj sem!« Zdrznila sem se. Na začetku pustega hodnika je stala profesorica McGood. Njeni vrlini sta red in sodelovanje. Če kdo prekrši pravilo, lahko celo odide s šole Veganova akademija. Začela sem teči, Jenny pa tudi. Zagledala sem velika kamnita vrata. Ni mi preostalo drugega, kot da sem skrijem v sobo, v katero vodi. Jenny je še daleč za mano, profesorica McGood pa tudi. Vrata so kamnita in težka, zato sem se zelo trudila, da sem jih odprla. Pričakovala sem eno sobo za vadbo baleta, ampak ker nisem pogledala, sem padla v luknjo. Kričala sem. Ni in ni ji bilo konca. V njej sem se počutila, kot da sem oslepela.
Bumf! ""Pazi, kaj se greš?« Ležala sem na tleh. Vse okrog mene so plesale dekleta s kratkimi belimi baletnimi krili. Predvaja se mirna klasična glasba. »Umakni se! In BTW, tvoja obleka je naravnost OUT. Nismo v 19. stoletju!« Zdrznila sem se. Glasba je utihnila. Vsi so me gledali. Sama sem bila oblečena v dolgo rdeče krilo z belo čipko. V ospredje se je rinil starejši gospod, ki je bil oblečen v pajkice. Nisem bila navajena, da imajo moški pajkice. »Gospodična, kako ti je ime?« me je vprašal. Zdel se mi je strog. "Mia sem « sem skoraj zašepetala. Soba, v kateri sem bila, se mi je zdela neverjetno znana. Kot da bi tukaj že bila. Imela je res majhna okna, tako da je svestoba težko osvetljevala prostor. Na oknih je bil naslikan vritaž. Namesto zidu sem videla samo sebe. Strop je bil porisan z umetniškimi deli. "Maria? Živijo, pričakovali smo te 23.4.2020 kakor si rekla, ampak nič hudega, si prispela malo prej!« je rekel. Ponovno sem se zdrznila. Nisem hotela verjeti. V bistvu nisem mogla verjeti. Pred parimi minutami sem tekla po hodniku v letu 1800, potem pa padla v luknjo in pristala kar v letu 2020? »Leto 2020? Kje je leto 1800…« Vse okrog mene je postalo megleno. Slišala sem svoje kričanje in dihanje.

»Maria, Maria« Počasi sem odprla oči. »Kje sem?« sem vprašala. Ležala sem v majhni sobici. Stene so bile pobarvane na belo. Soba je dišala po pergamentu. Zraven mene je stala stara gospa, oblečena v belo. »O, še dobro. V kap si padla včeraj. Spij tole, bolje ti bo!« je rekla zdravnica. »V katerem letu sem?« Gospa me je čudno pogledala. »Smo pa v letu 2020. Brez skrbi, malo si izgubila zavesti, kmalu bo spet vse po starem." »Kaj? Leto 2020? Kje je leto 1800?« sem skoraj zakričala. V sobi je postalo zadušljivo. Gospa ni vedela, kaj naj reče. Nekaj si je zamrmrala in si popravila lase. »Leto 1800 je bilo pred več kot 200 leti.« je rekla, kot da je to nekaj najbolj preprostega. Kar tako sem iz leta 1800 prišla v leto 2020. Saj to se dogaja vsem, kaj ne? »Poglej, iskat te je prišla tvoja cimra, kakor rečejo tukaj, Rose. Drži se jo, da se ne izgubiš.« Zdravnica je odšla. V zdravniški sobi sva ostale jaz in Rose. Rose je imela črne mačje oči. Drugačna je bila od mene. Nikoli nisem videla take oblike oči. Pozdravim jo z dober dan. Pogleda me, kot da sem padla z češnje. »Hi.« mi reče. Kaj je `hi`? Prvič sem slišala. Sama sem si v glavi naredila zgodbo, da je to drugačen izraz za . »To je šola Vaganova Ballet Academy oziroma na kratko: VBA. Učitelji splošnih predmetov so trčeni, za hip-hop in balet so pa kar kul.« Takrat sem jo pa jaz gledala, kot da je padla s češnje. Nikoli nisem se slišala besed *i* hop-hop *i* pa *i* trčeni *i* in *kul*. Delala sem se, da nisem slišala teh ostudnih besed. Nekaj časa me je gledala, nato pa me vprašala, kot da je to nekaj najbolj enostavnega. »Sori, ampak te bom kar direktno vprašala. Zakaj si včeraj vprašala, v katerem letu smo?« In sem ji povedala. Gledala me je z odprtimi usti.