9. 12.
Po snegu sem gazila (no, prav, nisem gazila, ker je bilo le pet centimetrov snega) proti šoli. Moji čokoladno rjavi lasje so bili že skoraj povsem premočeni. Kapa mi je prej padla v sneg, zato sem jo nosila v roki. V temno rdeči bundi mi je bilo prijetno toplo, a sem v škornjih imela sneg, kar je izničilo učinek bunde.
»Ugh,« sem zagodrnjala in si z las otresla sneg. Končno sem prilomastila do šole. Otresla sem sneg s škornjev in vstopila v nabito polno garderobo. Kar nekaj časa in moči je b ilo potrebne, da sem se spravila do omarice in živa prišla do učilnice.

Zagledala sem Anjo in moje srce je začelo pospešeno biti. Šele zdaj sem se zavedela, da je bila na urniku zgodovina. Moje srce je veselo poskočilo, a sem bila hkrati zaskrbljena. Kaj če se bom osramotila? Saj nisem imela ravno izbire. Pa še moje srce me je kar vleklo tja, za klop v tretji vrsti pri oknu.
»Hej, Lenja,« me je prijazno pozdravila Anja, ko sem na mizo zložila zvezke.
»Hej,« sem ji plaho odvrnila. Nisem zardela. *i*Nikoli*i* nisem bila rdeča v obraz. Kdaj sem to sovražila, a zdaj mi je bilo prav.
»Lenči!« Moja najboljša prijateljica Katra je veselo pritekla do mene.
»Hej.« Nasmehnila sem se. Sedla sem na svoje mesto in Katra se je usedla za mizo za nama z Anjo, kot vedno.
»Zakaj te včeraj ni bilo?« sem jo vprašala. Katra je zavzdihnila.
»Nek dolgočasen pogreb,« je zastokala. »Tega človeka sploh ne poznam!« Iz peresnice je potegnila lipglos in se začela mazati z njim. Katra je znala biti rahlo nadležna s svojo preveč dekliško naravo, a je bila vseeno dobra prijateljica. Trenutno si je popravljala maskaro.
»Danes sprašuje zgodovino,« sem jo opomnila. Poskočila je.
»Hudiča,« je zaklela. »Pozabila sem se učiti.« Hitro je odprla zvezek in začela listati po njem. Naglas je ponavljala snov in vsake toliko časa sem ji postavila dodatno vprašanje.
»Dobro, fuh, huh, znam.« Globoko je dihala in prebirala snov.
»Imaš to,« sem ji rekla.
»Imam to,« je pritrdila. Vrata učilnice so se odprla in stara gospa Zmaj je vstopila v razred.

Moram reči, da je bilo lepo. Katra je dobila pet. Z Anjo sva celo izmenjali nekaj besed, ko sva morali sodelovati pri neki nalogi za zgodovino. Gospa Zmaj je bila zlovoljna, kot vedno. In, seveda, najbolj pomembno: Anja me je večino časa gledala v oči.

Glavni odmor je bil kot vedno vir težav. Katra je prepisovala domačo nalogo za matematiko. Večinoma sem opazovala Anjo, ki se je umirjeno in prijazno pogovarjala s fanti in dekleti. Morda sem buljila. Kaj pa vem.
»Kaj je to, Lenja?«
Skoraj me je zadel srčni infarkt, ko sem ugotovila, da Anja smehljajoče gleda mojo skicirko.
»Uh nič.« Zaprla sem zveščič.
»Lepo rišeš. Lahko pogledam?« je previdno vprašala. Bila sem preveč osupla, da bi odgovorila, zato sem ji obotavljajoče dala zvezek. Ko je listala po njem, so se Anjine oči razširile od navdušenja. Na srečo v ta zvezek nisem narisala nje. Če bi, bi bil tole pravi hudič.
»Si kdaj šla na kak natečaj?« je vprašala.
»Hm? A, ne, nisem,« sem odvrnila. Anja mi je vrnila zveščič. Postrani me je pogledala.
»Zakaj ne?«
»Kaj pa vem.« Moj najbolj priljubljen citat. Jaz ničesar ne vem.
»Morala bi iti,« mi je svetovala. Potem so jo poklicale njene prijateljice in skupaj z njimi je odšla skozi vrata učilnice. Moje srce je razbijalo vsaj toliko kot miši.
*i*Anja je govorila z mano. Anja je govorila z mano. Rekla mi je, da so slike lepe. Da bi lahko šla na natečaj. Da sem v nečem dobra. Pohvalila me je.*i*
Moje misli so ponavljale: *i*Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja.*i*

»Izvoli.« Tok mojih misli je prekinila Katra, ki mi je vrnila zvezek. »Pa hvala mimogrede.«
»Ni problema.« zvezek sem pospravila v torbo. Želela sem si, da bi katri povedala za to, da sem očitno lezbijka. Ampak slišala sem jo posmehljivo govoriti o homoseksualnih ljudeh in nisem bila prepričana, da me bo sprejela. Tudi staršem sem želela povedati. A videla sem tudi njune izraze, ko je bila po televiziji neka nadaljevanka v kateri je bil LGBTQ+. In vedela sem, da bi me Lučka zafrkavala do konca življenja in povedala vsem sorodnikom, morda celi šoli. Zato sem se nekako sovražila. Nekako sem si želela, da bi lahko bila normalna in se zaljubila v fanta. Še vedno se nisem sprejela, čeprav sem to zanikala.


Popoldne sem se pozno vrnila domov, ker sem imela sedem ur. Že na hodniku sem slišala, da sta se prepirala.
»…ne bi bilo tako!«
»Če pa ves čas delaš! Skoraj nič več se ne družiš z nami tremi!«
»Delam nam denar! Brez mene bi stradale!«
»Hej,« ju je prekinil moj plah glas. Nekaj časa smo vsi trije stali v presenečenju.
»Lenči!« Mama se mi je široko nasmehnila.
»V pisarno grem,« je zamrmral oči in odšel. Mamin nasmeh je zamrl. Ko se je zavedela, da jo gledam, se je nasmehnila.
»Naredi nalogo. Potem lahko počakava na Lučko, da bomo okrasili piškote,« je predlagala.


Potem ko smo okrasile piškote, je prišla Lučkina prijateljica Mila. Veliko nasprotje moje sestra, a hkrati ni bila niti malo podobna meni. Ko ji je mama povedala vse o naši hiši, je le nemo kimala. Lučka jo je potem odpeljala v sobo in nisem vedela, kaj sta počeli. Mami sem pomagala pomiti kuhinjo. Oči se ni prikazal.

* * *
:sob::sob::sob:
Sorry, Lenja, it's my fault that your life has to be so complicated.:crying_cat_face:
Ah:sob::sob::sob::sob::sob: