Hej piskotki!!!
Kako ste? Js sm se odločla, da bom napisala eno tako dark romance zgodbo, ja zdej je sam dark sam se bo razvil, brez skrbi (spoiler alert hihi). U glaunem, ful bom vesela, ce preberes pa upam, da vam bo ušeč ane. Pa plis ne se ment za ksne mini slovnicne napake prosm<33 Aja pa tale delck je mal krajsi kr mam ful dobro idejo za naprej pa bi se ful prevec raztegnl in se vrjetno nikomur ne bi dal brat hihi.
zacnite ane. Pa lepo branje želim 🫶🫶

Tema. Črna, pusta tema. In nenadoma - pok. Nato pa bel, sterilen, bolnišnični strop.
To je vse česar se je Evelyn spomnila po grozoviti prometni nesreči. Sedaj je strmela v zapestje povito z belim trakom.
Vse je imelo tisti bolnišnični vonj, tisti, ki se ga je Evelyn odkar so ji pri trinajstih umrli starši. Tisti, ki jo je spominjal na bledikast obraz njene matere. Tisti, ki je obujal spomine na pomodrel obraz poln ureznin njenega očeta.
"Dobro jutro, ljubica!" vesel glas je Evelyn zarezal skozi glavo kot britev.
Sestra je nemudoma prihitela do nje in snela povoj pod katerim je krvavela. Tedaj pa...
Tišina. Vse je utihnilo. Monitor je nehal piskati. Sestra je kar okamenela.
Evelyn se je ustrašila. "Je mar umrla, si to vse le predstavlja, kaj je vendar narobe." se je spraševala. Pogledala je zapestje in tedaj se je zavedla.
Na njenem zapestju ni bilo krvi, bila je temna, črna sluzasta tekočina. Ustrašila se je, hotela je zakričati, se udariti, kar koli samo da bi to izginilo. Vendar ni mogla.
Upala je, da sanja, res. Čeprav je v sebi vedno čutila drugačnost si ni mislila, da je nekakšna pošast. Ali, pač. Že večkrat je namreč imela sanje kako se je nenadoma povzpela na stavbe in razjarjena poteptala vse hiše in stolpnice. To se je vse večkrat dogajalo od smrti njenih staršev.
Tedaj pa ga je zaslišala. Glas svojega očeta, zgodilo se je že večkrat, vendar je bilo tokrat drugače.

*i* " Zdaj veš, kdo si Evelyn." *i* je zaslišala, glas je bil isti vendar je tokrat zarezal naravnost skozi njeno lobanjo.


Tedaj se je svet spet začel vrteti normalno. Sestra se je končno zganila in pohitela po zdravnika, monitor je spet pisknil, svetloba se je vrnila v življenje.
Toda Evelyn, ne ona ni bila takšna kot prej. Počutila se je lažjo, srečnejšo in polno moči, ki je prišla iz neznano kje.
Na stropu je zagledala senco, mislila je, da je njena, saj je bila edina v sobi toda senca ni sledila njenim gibom. O ne senca se je premikalo kot čisto svoj človek, s cišto svojo voljo.
A Evelyn je ostala mirna. Preveč mirna.

Evo ga to je to. Upam, da vam je blo usec pa da boste tuki tut za nasledn del.
Lov u moji pikci:black_heart::black_heart: